Tanja Fajon

»Nova tretja pot je ta, da bogastvo na novo porazdelimo. In to mora biti pot, po kateri bodo šle naše socialdemokratske stranke.«

Po javnomnenjskih anketah so Socialni de mokr ati (SD) prejšnji teden prvič po desetih letih spet prevzeli vodstvo. Postali so, vsaj za en mesec, najbolj priljubljena stranka v deželi. Že leta pa je po javnomnenjskih anketah najbolj priljubljena med njimi Tanja Fajon, nekoč dopisnica TV Slovenija iz Bruslja, zdaj evropska poslanka in podpredsednica politične skupine Evropskih socialistov in socialnih demokratov. Njena priljubljenost je prav trdoživa. V evropski parlament je bila izvoljena s preferenčnimi glasovi, radi jo imajo celo v daljnih jugovzhodnih deželah. Leta 2010 je neki gostilničar iz Tirane po njej poimenoval svojo kavarno – »Fajon«. Ampak kaj bo zdaj Fajonova s tem političnim kapitalom?

Boste naslednja predsednica vlade?

To pa je začetek intervjuja! Mislite, da sem tako ambiciozna?

SD je ta teden postala najbolj priljubljena stranka, vi pa ste v SD najbolj priljubljena političarka.

Seveda me veseli, da ima moja stranka, ki ima tradicijo in široko mrežo, drugače od katere druge, razmeroma stabilno podporo volivcev. Veseli me ta izid, ki nakazuje, da se stranka spet stabilizira. Čeprav nas čaka veliko dela. Glede mojih ambicij postati predsednica vlade pa – predsednik stranke Dejan Židan, s katerim sva se tako rekoč sočasno izoblikovala v tej stranki, ima mojo zelo jasno podporo.

Pred Židanom je bila stranka nestabilna?

Stranka je med zadnjimi volitvami šla skozi težko obdobje, deloma je izgubila podporo volivcev, a se zdaj, kot opažate, spet postavljamo na noge. Zdi se mi, da je nova vodstvena ekipa uspešna. K nam prihaja vse več mladih, povezanost raste, oživljamo forume in centre v mestih in tudi sama sem na zadnji konvenciji stranke začutila novo energijo.

Zadnja leta je bilo sicer čutiti novo energijo in nove povezave med strankami nove levice, ki so v Evropi nastale kot odgovor na neuspešne politike stare levice, socialdemokracije. Kaj ste počeli narobe?

Kaj pa je nova levica? Cipras, Podemos ...? V Italiji je bilo že v šestdesetih in sedemdesetih letih politično gibanje Nova levica, ki je skušalo izpeljati obsežne reforme, kar zadeva človekove pravice, pravice istospolno usmerjenih, splav, vloge spolov, mamila ipd. Kakorkoli, vznik novih strank vidim kot odgovor na nezadovoljstvo, na stanje duha v družbi, a tu ne gre le za novo levico in nezadovoljstvo s staro levico, ampak nezadovoljstvo z vsemi tradicionalnimi političnimi silami – na levici in desnici. V resnici, če pogledate natančneje, vidite, da je to nezadovoljstvo še večje na desnici, kjer imamo opravka z ogromnim porastom skrajnih desničarskih strank. Prav tako naraščajo populistična gibanja, ki so odraz nasprotovanja vsemu in jih ni mogoče postaviti ne na eno in ne na drugo stran.

V resnici, če pogledate natančneje, vidite, da je to nezadovoljstvo še večje na desnici, kjer imamo opravka z ogromnim porastom skrajnih desničarskih strank.

Ampak če ostanemo pri levici – so vam nove ideje na levici blizu? Vidite potrebo po reformi socialdemokracije, sprejemate kritiko?

Sprejemam kritiko in se zavedam, da je prenova nujna. Nove ideje so dobrodošle. Grški premier Cipras je bil zame pozitivno presenečenje v politiki, saj je znal pristopiti k ljudem in jih nagovoriti. Žal se glede njegovih obljub verjetno lahko strinjamo, da jih v svojem prvem obdobju prav veliko ni uresničil. A tudi Grčija je bila stisnjena v primež ekonomske in finančne krize in različnih interesov. Grki so trpeli in še trpijo. Veseli me, da se nam Cipras v zadnjem času približuje. Na srečanja Evropskih socialistov in socialnih demokratov prihaja kot opazovalec in v času najhujše krize smo mu veliko pomagali, predvsem v prizadevanju za socialno državo. Sicer pa Evropski socialisti prenavljamo programe in nameravamo prav to jesen izpeljati pomembno konvencijo, ki bo določila poglavitne usmeritve za napredno, varno in socialno Evropo ljudi.

Kaj je socialdemokracija v zadnjem obdobju naredila narobe? Bivši Ciprasov sodelavec, nekdanji grški finančni minister Varufakis pravi, da je socialdemokracija v preteklem obdobju sklenila hudičev pakt s finančno panogo, s posojilodajalci, namesto da bi še naprej iskala zavezništva z realnim gospodarstvom, sindikati in industrijo.

Ja, tudi mene obremenjuje vprašanje, zakaj Evropskim socialistom in socialnim demokratom še posebej v času krize ne uspe prepričati. Nimam enega ali enostavnega odgovora. Ne strinjam pa se, da smo sklenili hudičev pakt s finančno panogo. Nasprotno. Ko so konservativci z Merklovo na čelu uvajali strogo zategovanje pasu, smo z nasprotnimi ukrepi skušali spodbujati vlaganja, ki bi pomenila odpiranje novih delovnih mest. Marsikateri ukrepi bi še znižali socialne standarde že tako najbolj prizadetih v krizi, pa nam je uspelo učinek vsaj delno omiliti. Evropa je v zadnjih letih izgubila precej srednjega razreda, nastala sta sloja izredno bogatih in izredno revnih. Dejstvo je, da smo še vedno najbogatejša celina, a to bogastvo moramo vnovič pravično porazdeliti. Za to si prizadevamo socialni demokrati, tudi v Sloveniji.

Kaj je torej nova, tretja pot?

Nova tretja pot je ta, da bogastvo na novo porazdelimo. To mora biti pot, po kateri bodo šle naše socialdemokratske stranke. Treba je torej jasno postaviti vprašanje najrevnejših, najbolj prizadetih. Njim je treba najprej pomagati, pa tudi mladim. Ne smemo dopustiti, da imamo visoko izobražene mlade ljudi, ki nimajo vizije. Beg možganov postaja stvarnost tudi v Sloveniji. Proti temu se moramo boriti in ustvarjati razmere za razvoj znanja in potenciala doma. Pomembno je tudi zavedanje, da morajo marsikatere politike v času globalizacije delovati izjemno prožno. In da so danes številni naši izzivi skupni. Govorim o izzivih terorizma, migracij, podnebnih in energetskih sprememb, davčnih utaj, organiziranega kriminala in tako naprej. Zato potrebujemo močno in povezano Evropo. In zato potrebujemo močne socialnodemokatske sile, ki bodo v času globalizacije, neoliberalizmov, multinacionalk zavarovale najranljivejše skupine ljudi.

Kaj lahko slovenski Socialni demokrati, če boste podporo ohranili, storite? Kako lahko recimo stare stranke rešijo nove težave?

Tako, da še naprej varujemo in krepimo demokracijo, ki je ponekod po Evropi močno načeta. Tako, da krepimo skrb za ljudi, za socialno državo, da še naprej vztrajamo pri zaščiti človekovih pravic, pri visokih standardih, ki smo jih pravzaprav v desetletjih zgradili v Evropi. Med te sodita tudi mir in varnost. Morda bo to zvenelo patetično, a ko smo po nedavnih terorističnih napadih v Bruslju ljudje vseh nacionalnosti, verstev in državljanstev odšli na trge, smo vsi čutili pripadnost tej Evropi, to je, da smo združeni močnejši v skupnih izzivih in da nam ni vseeeno, kaj se dogaja sočloveku. V težkih trenutkih spoznaš, da je združena Evropa, pa čeprav danes krhka, pravi odgovor. Lahko se sliši izpeto, a včasih se ne zavedamo, kako izjemno hitro lahko zdrvimo v neljube dogodke, kakršne smo v polpretekli zgodovini že preživeli. V resnici si ne želimo ograj, želimo si varnosti, služb, dostojanstvenega življenja, svobode.

Ampak vseeno, zakaj tudi Evropi stvari uhajajo iz rok?

Šli smo skozi leta kriz. Šli smo skozi ekonomsko in finančno krizo, ob katerih sta nastopili socialna in moralna, to pa se niti končalo ni, ko smo že bili priča krizi z Ukrajino, terorizmom, begunci, Grčijo in zdaj krizi s Turčijo. Glede na to, da se ukvarjam z vizumsko politiko, vem, da je ta hip Turčiji nemogoče odobriti oprostitev vizumske obveznosti. Meril ne izpolnjuje, a nas izsiljuje, ko grozi, da bo ponovno odprla vrata za begunce. Poleg tega je tudi sama v neprijetnem položaju, pred nekaj meseci sem bila na turško-sirski meji. Samo v Turčiji je milijon in pol notranje razseljenih ljudi in skoraj trije milijoni beguncev. Skratka, za vsako krizo, še preden se nam je sploh uspelo odzvati nanjo, je že prišla nova. Zakaj nam stvari uhajajo iz rok? Ker v teh izrednih razmerah izgubljamo jasen pogled ali strateški cilj naše povezanosti. Seveda, če se EU in Slovenija ne bosta vrnili k svojemu strateškemu interesu, bodo populizmi še naprej naraščali. To je to, kar se nam ta hip dogaja. Naslednja v vrsti kriz je brexit, ki utegne imeti široke politične posledice, če bo obdobje nejasnosti trajalo predolgo.

Včasih je EU delovala na podlagi občutka pripadnosti. Kar si se dogovoril, da je v interesu vseh, si naredil tudi doma. Tega zdaj ni več.

Skupaj z nekdanjo kolegico Mojco Kleva ste izdelali poročila za države EU glede boja proti davčnim oazam. Protiukrepi so znani, jasni, pa se kljub temu nič ne zgodi. Zdaj, po aferi s Panamskimi dokumenti, ste postali članica spet neke nove komisije, kjer boste očitno spet leto dni razpravljali.

Res je, če omenjate Panamske dokumente, smo ustanovili preiskovalni odbor z enoletnim mandatom, kjer sem sedaj nadomestna članica. V njem bomo razpravljali, ker so davčne malverzacije žgoče vprašanje. Sprejeli bomo tudi skupne odločitve, ukrepe. A težava je drugje: med evropskimi vladami je začela popuščati solidarnost in zavezanost k temu, da je treba skupne odločitve tudi izvajati v praksi. Pri boju proti davčnim oazam sva se skupaj z Mojco ukvarjali s svežnjem davčnih priporočil. Skoraj nobenih priporočil evropske vlade niso sprejele v svoje zakonodaje. To smo denimo občutili tudi pri begunski krizi, ne samo pri boju proti davčnim oazam. Pri begunski krizi je bilo jasno, da so voditelji v Bruslju obljubili nekaj, ko so prišli domov, pa so počeli nekaj čisto drugega, kar je bilo pač všečno domači javnosti. Včasih je EU delovala na podlagi občutka pripadnosti. Kar si se dogovoril, da je v interesu vseh, si naredil tudi doma. Tega zdaj ni več. S tega vidika je ta pogled ali retorika, da Bruselj in EU nič ne naredita, nekako pravilna. EU je namreč 28 vlad, ki vodijo kabinete, ki odgovarjajo za politike te unije. Pa še obe največji politični skupini niti v evropskem parlamentu nimata več večine, da bi lahko karkoli uresničili.

Pred tem, zadnjih 20 let, je večino v EU imela desnica in zaradi tega so bile tudi evropske komisije temu primerno neoliberalne. Kaj si mislite o tem, da je nekdanji predsednik komisije Barroso dobil službo pri banki Lehman Brothers?

Se strinjam, da je bila Barrosova dediščina neoliberalna. Nikoli si o njegovi zapuščini nisem mislila kaj dobrega. Njegov čas je prinesel bogatitev multinacionalk na račun delavskega razreda. Ustvaril je tisto, o čemer sva prej govorila – bogati sloj Evropejcev in reveže. Čas Junckerjeve komisije je za odtenek boljši, ker se je ta vsaj na začetku osredotočila na nekaj kritičnih točk, ki jih je želela rešiti, za zdaj sicer še ne ravno uspešno.

Zakaj so bile evropske institucije od parlamenta do komisije zadnji dve desetletji pod nadzorom desnice?

Moj prvi odgovor je, da je to pač posledica volitev. Je pa seveda to posledica dejstva, da evropska levica in socialna demokracija v zadnjih letih očitno nista našli odgovorov, ki bi prepričali volivce. Če gledam skozi oči naše politične skupine v parlamentu, kjer sem trenutno podpredsednica, nam je v času najostrejšega varčevanja uspelo deloma zaščititi še globlje razsežnosti socialnih stisk. Uspelo nam je ohraniti minimalne socialne standarde, uspelo nam je s predlogom davka na finančne transakcije, s programom jamstva za mlade smo v nekaterih državah zmanjšali brezposelnost mladih. A ko se spomnim zadnjega evropskega kongresa Evropskih socialistov in socialnih demokratov, se spomnim tudi, da sta tam, žal, bila le dva pomembna evropska voditelja.

Evropska ljudska stranka jih ima več?

Mislim, da se spoprijema z enakimi težavami. Je tradicionalno bolje organizirana, a so odnosi v njej podobno skrhani. Na eni strani recimo imate Orbana z njegovim krogom podpornikov, na drugi Merklovo z njenim. Nasploh v Evropi nimamo več močnih voditeljev. Imamo preveč voditeljev, ki, žal, razmišljajo le do nacionalnih meja ali le v mejah svojih mandatov in lastni interes postavljajo pred interes ljudi.

Predsednik Pahor pravi, da je rešitev federacija, nova ustava.

Čeprav razumem, zakaj to predlaga, želi si velikega preskoka, da ne bi ostali v negotovosti, se bojim, da je ta zamisel zdaj preveč drzna. V tem trenutku me še najbolj skrbijo mladi, ki se jim posamezni dosežki povezovanja zdijo samoumevni. Samoumevno se jim zdi, da potujejo naokrog, da študirajo v tujini, da živijo v svobodi in miru, kar je prinesla Evropska unija. Znanje o njej je šibko.

Ne vem, ali to drži, mladi so večinoma glasovali proti brexitu.

D a, nekateri, ki so šli na referendum, ampak večina jih sploh ni šla. Sicer pa ste videli, kaj so naslednji dan iskali po Googlu – kaj pomeni EU. Zdi se mi, da včasih še uradne slovenske institucije ne vedo, kaj naj z EU. Vse prepogosto pri svojem delu pogrešam stališče naše države. Če je pred menoj kakšno zapleteno zakonodajno vprašanje, želim včasih pri Sloveniji preveriti interese in stališča, pa ugotovim, da jih ni.

Ta mesec ste napisali besedilo, v katerem trdite, da ima Slovenija zmedeno zunanjo politiko. Zakaj?

Slovenija ni dovolj vidna na mednarodnem prizorišču in ne izkorišča zunanjepolitičnega potenciala, ki ga ima. Preprosto ne vidim, da bi bila konsistentna pri pobudah, ki jih prevzame, čeprav imamo za to veliko priložnosti. Imamo recimo zgodovinske izkušnje z Balkanom, imamo znanje, potencial in bi morali imeti tudi interese, da smo na tem območju jasno prisotni. A žal niti na tem področju nimamo enotnega pogleda, kako naj se tega kot država lotimo. Ali pa vprašanje Palestine. Lani je bilo rečeno, da bo Slovenija priznala Palestino do konca leta. Čakamo in čakamo, leto mine, razprave pa ni. Še najkonsistentnejši smo bili, ko smo v okviru EU zahtevali zaprtje meje med Makedonijo in Grčijo. Zaznala sem, da smo zastopali zelo nenavadno stališče. Po eni strani smo poskušali pokazati, da imamo človeški obraz, da želimo ljudem pomagati, da smo odprti in da sodelujemo pri evropskih odločitvah. Hkrati smo gradili ograje in se trudili za zaporo meja. Majhna administracija ne more delati čudežev. Lahko pa je uspešna, če ima konsistentno zgodbo in poišče svojo nišo znotraj prostora mednarodnih odnosov. A v Sloveniji po vseh krizah v EU in po brexitu še vedno ne govorimo o prihodnjih evropskih politikah, zdaj, ko bi v politiki, gospodarstvu in akademskih krogih morali o tem največ govoriti.

Katera država pa je vidna?

V zadnjem času pri aktivnostih denimo izstopa Italija s svojim predlogom evropskega partnerstva z afriškimi državami in nasploh s pobudami v smeri ponovnega zagona evropske ideje. Nizozemska je bila vidna v begunski krizi s predlogom glede Turčije. Sicer pa ni novo, da Nemčija krmari evropsko barko, žal je Francija ta hip oslabljeni del motorja.

Kaj pa če je Slovenija zavestno zmedena, kaj če igra most med Vzhodom in Zahodom, med ZDA in Rusijo?

Če bi bilo to res, bi bila zelo vesela, dvomim pa, da je to namen naše politike. Občutek, da igramo vlogo mostu, je po mojem, žal, posledica tega, da Slovenija nima strateške vizije. Že iz novinarskih let se spomnim, da ni bila ravno pripravljena zastopati kakih jasnih interesov. V prvih vrstah Evrope, kjer nastaja politika, na mizah ni slovenskih pobud. Tudi Putinov obisk tako rekoč ni doživel kakega odziva. Obisk je bil kratek, Slovenija pa se je še kar naprej opravičevala, da gre za nekakšen pietetni obisk.

Imamo preveč voditeljev, ki, žal, razmišljajo le do nacionalnih meja ali le v mejah svojih mandatov in lastni interes postavljajo pred interes ljudi.

Pa je prav, da je Putin prišel v Slovenijo in da gre Pahor sedaj k Putinu?

Sama imam zadržke do ravnanja Rusije v Ukrajini. Sprašujem se tudi, ali Rusija je država demokracije, kljub temu pa jasno podpiram, da z njo vodimo dialog, in poudarjanja tega se Slovenija ne bi smela sramovati. Isto velja za naš odnos do ZDA. Amerika ima in bo imela velik vpliv na Evropo. Jezi me, kaj dela na Bližnjem vzhodu ali v Afriki, z vsemi vojaškimi posredovanji, nisem pa za politiko zapiranja vrat do ZDA, kar pomeni, da se bomo morda morali čez čas pogovarjati in dogovarjati tudi s Trumpom. Srčno sicer upam, da na volitvah ne bo zmagal. Tako kot se bomo verjetno morali še naprej pogajati o prostotrgovinskem sporazumu med EU in ZDA, ki sicer zame v najnovejši, javnosti znani različici ni sprejemljiv.

In ko boste predsednica vlade, kako bo Slovenija pozicionirana?

Ponavljate vprašanje. Sem odgovorila že na začetku. Bi pa vsakemu premieru svetovala, naj Slovenija izdela jasno dolgoročno strateško vizijo. To ni vprašanje levih ali desnih vlad, to je vprašanje, ki bi ga morali definirati že ob razglasitvi samostojnosti naše države.

Prej ste dejali, da živimo v norem svetu. Nedavno ste bili v ZDA, na demokratski konvenciji, kjer so demokrati za predsednico ZDA predlagali Clintonovo. Je politika v ZDA kaj manj nora?

Manj? Bolj nora. Najbolj fascinantno se mi je zdelo, kako drugačne so njihove politične kampanje. Vsak govor, ki so ga imeli, se je začel z monologom o moji družini, o mojih otrocih, o moji hiši, vse zelo personalizirano in čustveno, vsak politik tam gradi na svoji osebnosti. Takšnega razgrinjanja zasebnosti v Evropi nismo vajeni.

Skoraj uro ste govorili tudi s Sandersom. Je takšen socialist, ki bi mu tukaj rekli komunist?

Tudi v živo me je Sanders navdušil s svojo idejo, da je treba v politiko vključevati mlade, ki se doslej niso angažirali. To je bilo bistvo njegove kampanje. V pogovoru, ki smo ga imeli, je veliko govoril o kampanji, zakaj je drugačen znotraj demokratov, kaj še želi narediti in podobno. Bil je z ženo, s katero vodita svoje gibanje znotraj demokratske stranke. Sanders je socialist, ki želi pomagati revnim in izključenim, ko govori, omenja celo novo politično revolucijo. Kot tak bi verjetno tudi v Evropi požel precej podpore. Veliko vprašanje zdaj je, koliko bo Clintonovi njegovo gibanje znotraj demokratov uspelo vključiti v svojo administracijo – v govoru je rekla, da bosta delala skupaj. Nekateri v ZDA so se s Sandersom neverjetno identificirali, na konvenciji sem videla ljudi, ki so jokali, ker je podprl Clintonovo in se ji priključil. Zdi se, da Američani tokrat nimajo izbire, kakršno želijo.

Tudi Hillary Clinton ni dobra izbira?

Ko sem bila v Philadelphii, sem govorila s številnimi ljudmi. Od voznikov taksijev naprej, od katerih zveš največ. Težave, ki so jih omenjali – socialne, zdravstvene težave, brezposelnost, razočaranje nad politiko –, so dejansko podobne težavam, ki jih omenjamo v Evropi. Zaradi tega si Američani tudi želijo nekaj povsem novega, pa četudi je to Trump s svojo izredno nestrpno retoriko. Vsi vedo, da Hillary Clinton teh sprememb ne bo prinesla, ker je etablirana članica elite. Nobena izbira na teh volitvah ne bo najboljša. Vseeno si pa močno želim zmage demokratov.

Marsikdo sicer poudarja, da se po svetu naglo zmanjšuje zaupanje v demokracijo, da ljudje ne zaupajo več politiki, zaradi česar ali ne volijo ali pa volijo skrajne stranke, ki jim podpora niha. Avstrijski politolog Filzmaier zato poudarja, da lahko takšen položaj rešijo tradicionalne stranke. In smo spet pri vas.

A veste, kaj je bilo najtežje v moji dosedanji karieri?

Kaj?

Sprejeti dejstvo, da se m postala poli tičarka. Ko sem bila novinarka, me ni bilo sram poklica. Lahko sem ga s ponosom omenila. Danes pa v nekaterih položajih težko s ponosom rečem, da sem evropska poslanka. Raje sem tiho. In to je tisto, kar me boli na čisto osebni ravni. Vem, da me nekateri ljudje zaradi tega poklica ne spoštujejo, čeprav se mi zdi, da nisem naredila nič kaj zelo narobe. Tako čutim, čeprav glede na izide anket sodim v skupino tistih politikov, ki uživajo nadpovprečno zaupanje ljudi. Tudi to, da me je raziskava revije Politico v bruseljskih krogih uvrstila med 40 najvplivnejših evropskih poslancev, je zame pomenilo posebno priznanje. Sicer pa je danes tako, da že ko stopiš v politiko, pade nate etiketa, da si šel na temno stran. Delati v takšnem ozračju ni prijetno. Včasih si rečem – Tanja, sedem let, se mi je treba nenehno opravičevati za svoj poklic? Kako dolgo je lahko strast, volja močnejša od tega, da si pogosto označen za negativca? Sprašujem se tudi, kaj se dogaja s samimi strankami, ali bodo preživele in kako. Kako jim povrniti ugled? Moja teza je, da najprej znotraj strank narediš čim bolj transparentno delovanje, tudi glede financiranja, porabe denarja, virov.

Teza Gregorja Golobiča je, da je to posledica dejstva, da ljudje v teh časih od politikov veliko pričakujejo. In ker toliko pričakujejo, vas tudi sovražijo.

S tem se strinjam. Čeprav v resnici politiki nismo nič drugega kot vsak drug, ki ima poklic. Smo ljudje, ki, tako kot vsi, delamo napake in smo enako ranljivi.

A zakaj ste ena najbolj priljubljenih levičark?

Ne vem. Morda zato, ker nisem v Sloveniji? Si kar predstavljam, da ko enkrat prideš nazaj, postaneš hitro nepriljubljen.

Zdaj pa ste cinični!

Morda mi ljudje zaupajo, ker imam veliko stikov z njimi. Večinoma so to majhne, človeške zgodbe. Včasih, ko mi kdo piše pismo, da je na robu obupa, se tudi odpeljem v kakšno vas, kjer mu morda pomagam, kolikor je v moji moči. Mogoče še nisem čisto tipična političarka. Nimam te goreče ambicije, da moram vse življenje opravljati ta poklic. Marsikaj te jezi, ko vidiš, da imaš zvezane roke in ne moreš narediti čudeža. Mi je pa mogoče lažje, ker nisem obremenjena s tem, kaj bodo prinesle naslednje volitve.

Saj veste, kaj pravijo politični analitiki že od Platona naprej: najboljši politiki so tisti, ki si to ne želijo biti.

Zato pa prijateljem pravim: če boste opazili, da se začenjam spreminjati, odtujevati, me spomnite, da iz tega izstopim. Po srcu sem še vedno idealist. Želim si ustvariti idealni svet, kjer bi bili vsi zadovoljni. Ker je naše življenje tako nepredvidljivo in kratko, je škoda, da si ga omejujemo in delamo težave drug drugemu.