Vojna

za

Žrtve vojne.

Brian De Palma je leta 1987 posnel film Žrtve vojne, v katerem ameriški vojaki brutalno posilijo vietnamsko dekle, toda žrtve vojne, na katere aludira film, niso Vietnamci (s posiljeno Vietnamko vred), temveč ameriški vojaki. In to je bilo pravilo: v vietnamski vojni je umrlo tri milijone Vietnamcev, toda vietnamiade – od Lovca na jelene do Voda smrti, od Apokalipse danes do Full Metal Jacketa – so nas prepričevale, da so bile prave žrtve vietnamske vojne ameriški vojaki.

Vietnamski sindrom preveva tudi ameriške filme o afganistanski in iraški vojni – prave žrtve teh vojn so spet ameriški vojaki. Na srečo so se v Afganistanu borili tudi danski vojaki, zato Vojna, minimalistična, naturalistična moralka, ki jo je posnel Tobias Lindholm, režiser Ugrabitve, logiko obrne: medtem ko Claus Pedersen (Pilou Asbæk) poveljuje danski vojski v Afganistanu, je prava vojna doma, v njegovi “civilni” družini, ki vse bolj razpada (sinu se meša, prati mu morajo želodec ipd.), ko pa njegova panična odločitev – bombardiranje neke stavbe, v kateri naj bi bili talibani – povzroči smrt enajstih afganistanskih civilistov, ga pokličejo domov, na Dansko, kjer ga obtožijo vojnega zločina. Film vojne ne pripelje le domov, temveč jo tudi postavi pod lupo pravne države, obenem pa pokaže, da iracionalnost vojne presega racionalnost pravne države, da potemtakem pravna država same vojne ne razume, saj žrtve še vedno najde le doma, v tem primeru na Danskem. (Kinodvor)