Štefan Kardoš: Veter in odmev

+ + +

Ko se znebiš vsake teže

Tudi tretji samostojni roman Štefana Kardoša v fokus postavlja neprilagojenca, jurišnika na rob normalnosti, umetnika in obstranca. Adam, ki je delal uspešno glasbeno kariero v tujini v skupini iz naslova romana, ime pa ukradel svoji prejšnji zasedbi doma, se po dolgi krizi, ki jo je povzročil ženin samomor, po zvezah odpravi učiteljevat v zabačeno Gornje selo. To je seveda jermanovska Goličava, le da namesto župnika, ta ima tokrat dovolj težav sam s sabo in svojo pohoto, tam vlada Selan, kantorjevski lik, s podporo svoje dinastije. Župan in ravnatelj obenem, bolj batina kot dobrohotni skrbnik ovčic, lokalni kšeftar, ki s svojimi obvladuje celotno servilno srenjo, predvsem pa učiteljski zbor. Prikazujejo recimo uspehe učencev, ki jih ni. Jasno je, da mora slej ko prej iz metropole, torej iz Bruslja, prileteti revizor, pred katerim morajo prikriti mrtve in neobstojne duše. Vendar je v času globalizacije in povezanosti vsega z vsem tudi ta inšpektor osebno vpleten, nekdaj sta z Adamom igrala z ramo ob rami in se malo ravsala za iste ženske, predvsem pa sta imela psihedelično izkušnjo, ki je vsem članom skupine spremenila pogled na svet: enim je udarilo na mistično, drugi zdaj ne prenesejo alkohola, tretji, očitno brez duše, se izživljajo – kot nihilisti pri Dostojevskem – nad podrejenimi in se igrajo boga.

Kardoš je roman kompozicijsko zapletel že z dvema vrstama tiska, čeprav sta obe pripovedni liniji retrospektiva. Ena objektivna, o tem, kako se Adam znajde v kolektivu, v katerem je laž postala svetovni red, o raznih čudaštvih in o tem, kako se začetne laži kopičijo in dosegajo učinek valeče se snežne kepe, ki spotoma pobira in ruši vse na poti. Druga je njegov notranji svet ter intimni spomini na ženo in lastne napake. Predvsem druga, na črne strani napisana zgodba je kar najbolj subjektivna, sproži jo posebno stanje, v katero ga pahnejo zdrave vaške sile. Konflikt med prikazanim in realnim je prevelik, vendar tudi sveta žrtev ne more več zaceliti te rane sveta, junak, idealist, pa umanjka.

Roman počasi pripravlja končni stampedo, ko stvari podivjajo in ubežijo nadzoru: postavlja antagoniste na dve strani, senzibilizirane in umetniške na eno, pragmatične in konformistične na drugo. Kot v Kardoševi prozi že kdaj prej se vse odvije v množičnem nenadzorovanem divjanju, ta komocija pa kot da prikaže pravo kaotično naravo sveta in družbe. Prej se je spogledoval s slikarstvom, zdaj je močna navezava na realistične avtorje; tu je medbesedilna mreža z Dostojevskim in Gogoljem in Rilkejevimi Devinskimi elegijami, ki poskrbi za angelski imaginarij, zraven pa dodatno in včasih nepotrebno razgiba pripoved.