Fitnes svetišče

Mojstra stenskih nalepk in dekoracije, poigravanja z estetiko kiča in korporativno, komercialno estetiko sta si za nov projekt z naslovom Acta Non Verba nadela bolj korporativno, skoraj odvetniško formo imena. David Kladnik in Jaka Neon, znana tudi kot Kitsch Nitsch, tokrat v mariborskem UGM Studiu razstavljata pod imenom Kladnik in Neon, njuna razstava pa se s svojo estetiko nouveau riche tematsko vklaplja tudi v širše okolje galerije na Trgu Leona Štuklja v Mariboru. V neposredni bližini je namreč stavba borznoposredniške hiše Ilirika, ki na svoji fasadi uporablja enak kamen kot dvojec Kladnik-Neon.

Razstava Acta Non Verba je za oblikovalski tandem prelomna, saj sta se pred tem ukvarjala predvsem z interjerji, dekoracijo, dogodki, zdaj pa sta s prvo samostojno razstavo v galeriji vprašanja, ki si jih zastavljata že ves čas, zapisala v kamen. Skoraj dobesedno. Osrednji eksponat na razstavi je namreč klop za dvigovanje uteži, nad katero se bohotijo oboki z naslovom razstave. Ob strani so razstavljene uteži iz kamna, v katere so z zlatimi črkami vpisani slogani v latinščini, prevedeni z Google Translate, na primer Iustus facere – Just do it. Uteži so narejene iz kamna, ki se sicer uporablja za okenske police, nagrobnike in v primeru sosednje borznoposredniške hiše za fasadne panele, torej gre kljub navidezni prestižnosti za precej komercialen material. Kot pravita Kladnik in Neon, je tudi iz cenenih materialov mogoče delati predmete, ki imajo umetniško vrednost, pretirano oblikovani predmeti iz dragih materialov pa pogosto kažejo na pomanjkanje izobrazbe in okusa.

Prekomerno oblikovanje oziroma overdesign je osrednji poudarek del, ki so razstavljena tudi nadstropje višje, ko sta vsakodnevne komercialne in nič kaj luksuzne izdelke oblikovala v slogu, ki signalizira slab okus in luksuz, torej ekonomski kapital, ne pa tudi kulturnega. Komercialna estetika, ki ju ves čas muči, tokrat zacveti v vsej svoji ironiji. »Neresna sva bila že v prejšnjih projektih,« pravita Kladnik in Neon, ki priznavata, da sta se pogosto norčevala iz same forme razstave. Na te sta pogosto podtikala predmete, ki sploh niso razstavni eksponati, na primer tako imenovani pingvin pano s podobo osebe, ki nosi številne logotipe, sta podtaknila na Bienale neodvisne ilustracije in s tem opozorila na ironično pop komercializacijo, malce pa sta se ponorčevala tudi iz dogodka, kot je bienale.

Fizična aktivnost, ki jo omogoča fitnes naprava, je samotarska, samovšečna, izolira te od preostalega sveta, krepi tvoj ego in tvojo narcisoidnost.

Svoja dela sta tudi pri Acta Non Verba natisnila na material, ki se uporablja v oglaševanju, na primer na cerado, same podobe pa sta skušala oblikovati čim bolj bogato in luksuzno. Iz osrednjega eksponata, ki je v resnici prekomerno zdizajnirana fitnes naprava, je tako nastala nekakšna komercialna kapelica, v kateri se lahko poklonimo narcisizmu, skrbi za telo in potrošništvu. »Ko se soočiš z zloščenim lakom, medenino in pozlato na kamnu, ki sestavljajo najino skulpturo, se v bistvu soočiš z vprašanjem konformizma. Fizična aktivnost, ki jo omogoča fitnes naprava, je samotarska, samovšečna, izolira te od preostalega sveta, krepi tvoj ego in tvojo narcisoidnost ter te naredi močnega – dovolj močnega, da ostaneš produktiven in konkurenčen. To so temelji kapitalističnega, buržoaznega modela gledanja na svet, in če dovoliš, da te najina naprava zapelje, potem si pripravljen sprejeti te vrednote, se jim podrediti, tudi če ti niso najbolj pri srcu.

To so tudi vrednote umetnosti, vsaj če odmisliš umetnost kot terapevtsko dejavnost.« »Seveda ostane še vedno možnost alternative, a kaj je ta alternativa? Skvot, co-working, nazaj k naravi? Te alternative so za naju preveč kolektivistične,« pravita Kladnik in Neon. »Verjetno je utopično upati, da se lahko priklopiš buržoaznemu vlaku in ga inteligentno izrabiš, preden on izrabi tebe, a če kapitalizem hoče le tvoje telo in denarnico, moraš za alternativo plačati še z dušo. Za zdaj bova srečo raje poskusila v Dubaju, še vedno pa nama ostane Cukrarna.«

Njuna želja je, da bi poleg telovadne naprave v prihodnosti izdelala še preostale naprave, ki jih za zdaj lahko vidimo samo na renderjih, in s tem postavila začasni, pop-up fitnes, za katerega pa nista prepričana, da bi ga kdo uporabljal. »Vsi ti objekti so tako lepi, da so že malo perverzni, a so preveč zdizajnirani, celo tako, da nobena od teh stvari ni res uporabna,« menita. »Pretirano dizajniranje, ki se danes pogosto pojavlja, na primer ko vidimo kak predmet na Kickstarterju, ki ga zaradi boljšega dizajna tržijo kot inovacijo, pomeni, da sam dizajn ni več luksuzen ali ekskluziven,« meni Neon. Še več, po Kladnikovem mnenju dizajn danes pogosto dela več škode kot koristi, čeprav je glavna mantra oblikovanja ta, da mora dizajn vedno rešiti neki problem.

Ker menita, da je dizajn danes bolj ali manj samo še orodje marketinga, da se nekaj čim bolje prodaja, ju vedno bolj zanima, kako se čim bolj razlikovati od splošnih modnih trendov v sodobnem oblikovanju. »Slog se je danes čisto poenostavil, situacija postaja podobna tisti v avtomobilski industriji, kjer res poznamo različne vrste vozil, na primer terence ali limuzine, ampak na koncu so si vsi terenci različnih blagovnih znamk skoraj identični. V kontekstu hipsterske estetike to pomeni, da katerikoli predmet oblečemo v les ali neki naravni material. Zato sva z Acta Non Verba, s kamnom, zlatimi črkami in cerado želela čim bolj stran do tega,« pravita Kladnik in Neon.

Ali kot v spremni besedi k napovedi pogovora tandema Kladnik in Neon, ki bo 22. septembra v mariborskem UGM Studiu, zapiše Marko Bauer, »umetnost more ohraniti in pospešiti lastno singularnost/svetost le tako, da postane bolj blago od blaga, se pravi da postane absolutno blago. Slovenščina je bila – enkrat za spremembo – na vse to že pripravljena: z glagolom blago-sloviti«. 

Razstava: Kladnik & Neon: Acta Non Verba

Kje: Galerija UGM Studio, Maribor

Kdaj: do 1. oktobra 2016