Kafka na plaži

Maja Novak

16. 9. 2016  |  Mladina 37  |  Ihta

Slovesno prisegam: če bom še kdaj v življenju šla plavat, bom šla v burkiniju. Ne zaradi verskih zapovedi, jasno, temveč zaradi estetskih. Iz razlogov, zaradi katerih bi ga morda moralo nositi tudi nešteto drugih kristjank. Ne gre le za to, da sonce na plaži že zdavnaj ni več naš prijatelj. Ampak kje piše, da bi morala svoj več kot pet desetletij star celulit in svoje obročke sala (ves čas prežeta z občutkom neznosne zadrege) razkazovati slehernemu, ki ga slučajno prinese mimo – in kje piše, da bi moral sleherni nedolžni mimoidoči zreti to strahoto? Svoj burkini bi, po pravici povedano, na strateških mestih najraje utrdila z ribjo kostjo. Ker nasprotujem lovu na kite, bi pravzaprav bolj prišli v poštev kaki umetni materiali. Mogoče betonsko železo.

V tem trenutku se še ne ve, ali se bom tako oklepljena lahko kopala na francoskih plažah. Francosko ustavno sodišče je sicer razveljavilo prepoved burkinija v več kot 30 obmorskih municipalités – »Torej bo treba spremeniti ustavo,« je ob tem pribil Nicholas Sarkozy, ki se je naveličal biti nekdanji francoski predsednik, zato si s populističnimi gesli prizadeva, da bi spet postal sedanji. Za zdaj mu dobro kaže. Sodeč po anketah, ki so sledile atentatoma v Normandiji in Nici, burkiniju nasprotuje kar 60 odstotkov Francozov. Saj menda ne verjamejo, da je podenj mogoče skriti bombo? Sploh pa te, kolikor vem, ne delujejo pod vodo. Na živce jim gre, da muslimanske plavalke s svojo opravo »izzivajo«. Ker si nekatere od njih brez burkinija najbrž sploh ne bi želele v morje in bi jih zato zaskrbljeni Francozi prikrajšali za danes malone samoumeven užitek, se sprašujem, kdo tu izziva koga.

Pred dobrima dvema desetletjema, ko sem še imela postavo, kakor bog zapove, in ko obeh vojskujočih se strani v vojni kultur še ni okužila nestrpnost – pri čemer lahko kot otroci s prstom kažemo drug na drugega in se cmerimo: »On je prvi začel!« –, so muslimani jasnega čela in vedrega srca prenašali, da sem v živo rumenih, z vseh strani močno izrezanih enodelnih kopalkah plavala po dolgem in počez po Jordaniji. (Včasih pa sem sredi puščavske države v kopalkah tudi ribarila.) Res so bile lepe, tiste kopalke; škoda, da ne vem, kam sem jih založila. Seveda je nekoč zaradi njih skoraj prišlo do incidenta, ampak zakuhali so ga »naši«.

Če bom še kdaj v življenju šla plavat, bom šla v burkiniju. Ne zaradi verskih zapovedi, jasno, temveč zaradi estetskih.

S kolegi z gradbišča smo jo mahnili na Mrtvo morje; in tam sem, trapa kot trapa, prijateljem hotela pri priči pokazati, kako dobra športnica sem. Junaško sem zaorala v vodo, elegantno izprožila roke predse in potunkala glavo pod morsko gladino. Pokazalo se je, da je bila to napaka. Fantje so me povsem zaslepljeno od soli nazaj na obalo usmerjali kot kontrolni stolp boeing sredi goste megle: »A sad malo desno! Ne, ne toliko udesno, idi sad levo! Dobro je, Majo, ti sad samo plivaj pravo!« Ko sem obsedela sredi židkega črnega blata, ki tam velja za plažo, so mi ponudili plastenko vode, da bi si izmila oči. Končno sem spregledala in razkril se mi je najzabavnejši prizor, kar sem jih kdaj videla, res prizor za bogove.

Nekoliko dlje je sedelo troje arabskih mladeničev, ki so buljili vame in moje rumene kopalke tako, kot vsak evropski mladec bulji v čedno žensko; natanko tako, kot so ob jordanskih vodah navsezadnje vedno buljili vame moji sogradbinci. Nekaj so komentirali in v smehu kazali bele zobe. Tudi moji sodelavci so kazali zobe, le da ne v smehu. Z bojevitimi obrazi so se zaščitniško v krogu posedli okrog mene in strmeli v Arabce, kot da bodo zdaj zdaj zapele pesti. Kakor da bi mi tisti trije komajda odrasli fantje hoteli kaj žalega. »Dajte mir,« sem velela, »in obnašajte se kot normalni ljudje.« Ubogali so. Ker sem bila njihova tajnica, so mi včasih dovolili, da sem se obnašala kot generalica.

Mogoče se je do danes kateri od tistih mladeničev že »radikaliziral« (dragi ljubitelji lepe slovenščine, povejte, ali ni to pošastna beseda!) ali pa se je radikaliziral kateri od njegovih otrok. Ampak po mojih arabskih izkušnjah sodeč, jim to ni bilo ravno zapisano v gene. Z nobenim muslimanom nikoli nisem imela težav (zato pa sem jih včasih imela z »našimi«), ne na Mrtvem morju ne ob tolmunu v Vadi Valiju ne pri bazenu v Azraku, kjer stoji trdnjava Lawrencea Arabskega. Ki so ga, bodimo odkriti, Arabci včasih tudi morali strpno, s težavo prenašati. Že res, da so se v tisti bazen nekatere kopalke previdno spuščale po stopnicah v kavbojkah in majicah z dolgimi rokavi (ko so prišle iz vode, so bile takole premočene videti dosti bolj seksi, kot bi bile v običajnejši opravi), ampak druge so bile oblečene prav tako kakor jaz in nobenega od savdijskih šejkov, ki so v brezmadežnih belih haljah radi posedali okrog bazena in srkali viski, to ni motilo. Zato se resnično sprašujem: kdo je tu prvi začel, kdo je prvi izzival?

Če radikaliziranost ni položena ne v zibko ne v gene, bi morda kazalo ugotoviti, kaj smo sami naredili narobe, da je izbruhnila kakor kužna bolezen, namesto da sredi Evrope prepovedujemo burkinije in ustvarjamo razpoloženje, ki je, no, prav zares kafkovsko. Navsezadnje, kdo sme komu ukazovati, kako se bo kopal? Zaradi mene se lahko v morju namakate oblečeni v vesoljski skafander. (Samo lulajte ne vanj, prosim.) Dovolj dolgo se je bilo treba boriti, da smo lahko ženske začele na nudistične plaže zahajati gole – in če je »zgoraj brez« na plažah v Nici nekdaj veljal za simbol emancipacije, mar se moramo zdaj boriti za to, da se bomo smele kopati oblečene? In ja, tudi starejša gospa, katere postava je enako vrečasta kot moja, se sme sončiti v minikiniju, če jo to veseli. Kljub estetskim pomislekom bom z njo ravnala strpno. Kajti strpnost ne pomeni, da ti je vse všeč, strpnost pomeni, da držiš jezik za zobmi, kadar ti kaj ni všeč, a je z vso pravico všeč komu drugemu.