16. 9. 2016 | Mladina 37 | Kultura | Film
Smrt v Sarajevu
Smrt u Sarajevu, 2016, Danis Tanović
za +
100 let samote.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
16. 9. 2016 | Mladina 37 | Kultura | Film
za +
100 let samote.
Smrt v Sarajevu, freska Bosne, je Tanovićev Nashville, le da se ne dogaja v Nashvillu, temveč v sarajevskem hotelu Evropa, ki je pred stečajem: plač ni, delavci napovedujejo štrajk, gangsterji terorizirajo vodjo štrajka, elita, ki se v sranju počuti kot doma, v predsedniškem apartmaju nabija poker, otroci vadijo Odo radosti, ugledni Evropejec (Jacques Weber) vadi govor, s katerim naj bi ozaljšal bližnjo slovesnost ob stoletnici začetka I. svetovne vojne, direktor hotela (Izudin Bajrović) živčno bega od nadstropja do nadstropja, direktorjeva pomočnica (Snežana Vidović) skuša ohraniti trezno glavo (še zlasti, ko v vodjo štrajka povišajo njeno mamo), TV-novinarka (Vedrana Seksan) pa na strehi snema oddajo o Gavrilu Principu, ki je pri devetnajstih z atentatom na prestolonaslednika Franca Ferdinanda “sprožil” I. svetovno vojno, toda ljudstva Bosne in Hercegovine se po stotih letih še vedno ne morejo odločiti – je bil junak ali terorist, osvoboditelj ali zločinec? “Morda je tako najbolje – to nas varuje pred enoumjem,” pravi Bojan Hadžihalilović, profesor dizajna, ki igra samega sebe (da je top of the heap, dokazuje njegova iTax naslovnica Mladine).
Gavrilo Princip je uspel, ker je uspel v Sarajevu. Beograd je bil morda jugoslovanski Washington, toda Sarajevo je bilo jugoslovanski New York. Kdor je uspel v Sarajevu, je uspel v Jugoslaviji. Ko je Frank Sinatra pel o New Yorku (“If I can make it there, I’ll make it anywhere”), je pel o mestih, kot je Sarajevo. Bijelo dugme, Indexi, Plavi orkestar, Zdravko Čolić so bili iz Sarajeva – in če ne bi najprej uspeli v Sarajevu, jih ne bi bilo. Kar velja tudi za Kusturico. Direktor hotela Evropa visokemu Evropejcu našteva, kdo vse je že spal v tem hotelu: “U2, Bill Clinton, Pervez Mušaraf, Jacques Chirac, Madeleine Albright, kraljica Noor Al Husein, savdski kralj Salman Abdul Aziz, Recep Tayyip Erdogan, Angelina Jolie, Richard Gere, Kirk Douglas.” Ker Evropejec ne trzne, doda: “Jure Franko. Saj veste, sarajevska olimpiada ’84, Zetra, Bjelašnica.” Jure Franko je uspel šele, ko je na sarajevski olimpiadi osvojil veleslalomsko srebro, ko je torej uspel v Sarajevu, toda Evropejec nima pojma, kdo je Franko. Ker ne ve, kdo je Franko, nima pojma, kje je. In ker nima pojma, kje je, nima pojma, da se je, kot bi rekla Susan Sontag, zgodovina 20. stoletja začela in končala v Sarajevu. Evropska unija je v 21. stoletje krenila brez Bosne, tako da spominja na SHS, Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je po I. svetovni vojni v novo dobo krenila brez Bosne. Ni uspela. Tudi EU ni uspela. In Smrt v Sarajevu lepo pokaže, zakaj ni uspela: ker ni uspela v Sarajevu.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.