Zala Turšič

»Pogosto se mladim svetuje, naj si izberejo svojo pot. Ampak v teh izbirah je veliko prisile.«

Zala Turšič ve, da Sindikat Mladi, ki ga vodi, med sindikati izstopa. Mladi niso posebna poklicna skupina in nimajo svoje kolektivne pogodbe. Kljub temu se na trgu delovne sile z nekaterimi težavami srečujejo pogosteje kot drugi delavci. Oblast te težave rešuje z moraliziranjem in s številnimi, a nikoli zares učinkovitimi ukrepi. Zato je pomembno, da imajo mladi delavci svojega predstavnika.

Kakšnega človeka želi trg delovne sile?

Dobro vprašanje. Nimam odgovora. Nasvetov je ogromno in ti pravijo, da je treba delati na sebi, se prilagajati, biti inovativen, učinkovit … Mislili bi si, da so službe zelo zanimive in da delo poteka na zelo visoki ravni. Ampak če pogledaš oglase za delo, so bili v prejšnjem mesecu najbolj iskani učitelji, ker se je začelo šolsko leto, za njimi pa zidarji, natakarji, čistilci, avtomehaniki …

Slabo plačani poklici?

Seveda, in o dejstvu, da je za veliko ljudi to realnost, ki jih čaka ob iskanju zaposlitve, se ne govori. Zanimivo je tudi, da med tistimi številnimi nasveti nikoli ni nasveta, naj se iskalec službe pozanima o plačilu in obliki dela.

To je celo odsvetovano.

Obstajajo tudi različni videi s »pozitivnimi« in »negativnimi« primeri obnašanja na razgovorih za službo in vprašanje o plači se znajde med negativnimi primeri. To je osnovna značilnost delovnega razmerja, ampak ni pa v redu, če o tem vprašaš. In redkim se to zdi čudno.

Zakaj je tako?

Zagotovo je več razlogov. Med drugim je to del procesa fleksibilizacije, ki se dogaja že desetletja, a med krizo se je pospešila. V tem času so vse kršitve delavskih pravic postale normalne, zahteve po boljših razmerah pa so sprejete kot neprimerne. Pritiski na delavke in delavce, naj sprejemajo kratkotrajne pogodbe in nižjo socialno varnost, so se tako hitro realizirali. Na začetku nam je bilo rečeno, da je situacija v gospodarstvu slaba, da imajo podjetja finančne težave in bodo zato zahtevala slabše delovne razmere, in ker naj bi bili vsi v istem čolnu, morajo delavci malo potrpeti. Zdaj imamo že nekaj let gospodarsko rast, več je delovnih mest, zaposlitve s kršitvami delavskih pravic pa so ostale. Še vedno mnogi oglasi iščejo delavca za polni delovni čas, a s statusom študenta ali samostojnega podjetnika.

Tako delo je nezakonito, saj po zakonu delo z elementi delovnega razmerja lahko poteka le na podlagi pogodbe o zaposlitvi.

Šlo je tako daleč, da osebi, ki pošlje prošnjo za delo, iz podjetja takoj odgovorijo, da lahko sodelujejo samo, če odpre s. p. Brez tega pogosto niti do razgovora ne prideš. Del sedanje situacije je tudi pričakovanje, da človek ne bo zahteval »preveč«. Delavske pravice že sodijo v ta »preveč«. Ker mnogi mladi ne poznajo niti osnov delovne zakonodaje, so verjetno še dovzetnejši za sporočila, naj sprejmejo, kar je dano, in naj bodo ob tem veseli.

Vaš nasvet iskalcem zaposlitve bi torej bil, naj se pozanimajo o delavskih pravicah.

V poplavi teh sporočili, kako se prila -gajati, kako odpreti s. p., kako biti čim bolj ustvarjalen in učinkovit, je treba opominjati, da imamo še vedno zakon o delovnih razmerjih. V njem so nekatere stvari jasno določene, med drugim to, da je pogodba za nedoločen čas osnovna oblika dela. Iz realne prakse sicer ne bi prišel do tega sklepa. Mi smo tisti, ki poskušamo med mladimi spet obuditi zavedanje, da imajo pravice.

Na ponedeljkovem posvetu Slovenija 2030 pri predsedniku Borutu Pahorju je minister za javno upravo Boris Koprivnikar rekel, da v prihodnosti ljudje ne bodo zaposleni in da delovno razmerje ne bo pomembno. Pomembno bo samo delo.

Šlo je za posvet na temo razvoja digitalne tehnologije in podjetij, kot sta Uber za prevoz potnikov in Airbnb za oddajanje stanovanj …

Del sedanje situacije je tudi pričakovanje, da človek ne bo zahteval »preveč«. Delavske pravice že sodijo v ta »preveč«.

Torej o tako imenovani ekonomiji delitve.

Ja, zelo le po ime ima, čeprav gre za popolno prekarizacijo. Na področju razvoja tehnologije moramo zelo dobro razmisliti o tem, kaj se bo dogajalo. Na tem posvetu ni bilo videti, da se zavedajo vseh potencialnih groženj. Raziskave kažejo, da bo razvoj tehnologij prinesel predvsem več nadzora nad delavci in konec delovnih razmerij, kot jih poznamo. Podjetja ekonomije delitve so na primer spletne strani, kjer delavci čakajo, da kdo naroči njihovo delo, največkrat za nizko ceno. Razvoj tehnologije si alternativno lahko predstavljamo kot proces osvobajanja, možnost za skrajševanje delovnega časa, olajšanja delovnih opravil … Vendar obstaja nevarnost, da nas bo spremenil v popolne sužnje ponudbe in povpraševanja.

Na tem posvetu je predsednik Borut Pahor poudaril, da naj bi 65 odstotkov ljudi, kolikor jih je zdaj vstopilo v izobraževalni sistem, v prihodnosti opravljalo dela, ki danes še ne obstajajo.

Jasno je, da bodo nekatera delovna mesta izginila in da se bodo pojavila nova. Z veliko gotovostjo se napoveduje, da se bodo povečale neenakosti. Nekatera najslabše plačana dela bodo izginila, vendar se bodo pojavila nova izjemno slabo plačana dela. Obstajati bo moralo na primer veliko delavcev, ki bodo razporejali ogromne količine podatkov, ki jih zbirajo velike korporacije. Za to so seveda potrebne neke nove kompetence, vendar to ne pomeni, da bodo to zanimive in nenaporne službe z dobro plačo in veliko socialno varnostjo.

Med službami prihodnosti se pogosto omenja oskrba starejših. V mnogih državah so to zdaj najbolj prekarne službe, rezervirane za migrantsko delovno silo.

In ženske.

Zakaj je prekarnost pogostejša med ženskami?

Ženske so pri zaposlovanju vedno v položaju z manj moči. Zaradi porodniškega dopusta, in ker pogosteje vzamejo bolniški dopust, kadar otrok zboli, so ženske za delodajalca dražje. Če zanosi, ko je na pogodbi za določen čas, pa ji lahko preprosto ne podaljša pogodbe. Če ima status samostojne podjetnice, mora sama nositi vse stroške. Seveda neenakost ni nova. Včasih so bile zaposlitve veliko stalnejše, tudi za ženske. Vendar so ženske, ki so celotno obdobje delovne aktivnosti preživele v redni zaposlitvi, danes kot upokojenke vseeno pogosteje revne kot moški. Kaj bo z nami ženskami, ki delamo zdaj, ko je toliko prekarnih služb? Kakšne bodo naše pokojnine?

Prekarne zaposlitve so sicer značilne za vse mlade.

Med mladimi, ki se zaposlijo, je 77 odstotkov takih, ki se zaposlijo za določen čas, med ženskami pa je takih 88 odstotkov. Edina prekarna oblika zaposlitve, za katero bi rekla, da je značilnejša za moške, je samozaposlitev. Pri načrtovanju aktivne politike zaposlovanja pa je vlada manjši delež žensk med samozaposlenimi prepoznala kot slabost. Zapisali so, da so »ženske bolj previdne«, zato so zdaj sprejeli ukrep spodbujanja samozaposlovanja mladih žensk. Šle bodo skozi usposabljanje, dobile bodo pet tisoč evrov, ki ji jih ni treba vrniti, če bodo imele s. p. odprt vsaj dve leti.

Torej se je vrnila subvencija za samozaposlovanje, ampak tokrat samo za ženske? Gre za subvencijo, ki je bila pred leti ukinjena, ker pogosto ni šlo za pravo podjetništvo. Mnogi so se za samozaposlitev odločili prav zaradi subvencije.

Ministrstvo za delo in zavod za zaposlovanje očitno ukrepa nista prepoznala kot slabega. Zdi se jima primeren za obravnavo te ranljive družbene skupine. To je razumljivo, saj gre dejansko za prestavljanje iz evidence brezposelnih v evidenco zaposlenih.

Pogosto izpostavljate, da to ni edini sporen način popravljanja statistike o brezposelnosti.

Iz evidence brezposelnih ne odidejo vsi v zaposlitev. Nekateri se upokojijo, nekateri se vrnejo v izobraževanje. Dve kategoriji pa sta kritični. V eni so tisti, ki so odjavljeni iz evidence, ker so kršili pravila zavoda za zaposlovanje. Treba je namreč biti aktiven, pisati prošnje, hoditi na razgovore in tako naprej. Druga kritična kategorija pa so tisti, ki se sami odjavijo. Glede na oglase za delo in pripovedi mladih predvidevamo, da postanejo prekarni delavci. Verjetno jim je na razgovoru delodajalec rekel, da bo z njimi sodeloval prek avtorske pogodbe ali statusa študenta.

Torej so še vedno fiktivni študentje?

V zadnjih letih je država to precej omejila. Pred leti je veljalo, da slovenski študentje dolgo študirajo, kar na ministrstvu za izobraževanje vidijo kot problem, zato so uvedli različne ukrepe, med drugim skrajšanje obdobja študentskega statusa. Vendar mladi vedo, na katerih srednjih šolah se še vedno lahko vpišeš brez težav, če poveš, da dejansko ne boš hodil v šolo, ampak potrebuješ samo status dijaka.

Zakaj mladi potrebujejo poseben sindikat?

Sindikat Mladi plus se ukvarja s skupinami, ki so pogosto pozabljene v sindikalnem organiziranju, torej študente in mlade brezposelne. Ob tem spoznanju se je sindikat ustanovil. Drobljenje sindikatov sicer ni dobro, saj še bolj deli različne skupine delavcev in šibi sindikalno gibanje. Mladi seveda niso homogena skupina, vendar so nekatere težave značilne predvsem zanje. Pripravništva, vajeništva, prve zaposlitve in podobno so stvari, s katerimi se niso dovolj ukvarjali niti sindikati niti študentske ali mladinske organizacije. Zdaj se z njimi ukvarjamo mi in o njih obveščamo druge sindikate znotraj Zveze svobodnih sindikatov.

Vas drugi sindikati razumejo?

Vse bolj. Vedno, ko se pojavi nov akter, sploh na področju sindikatov, je najprej nekaj nezaupanja in dvom o tem, ali je res potreben. Zdaj smo prišli do točke, ko drugi sindikati razumejo, kaj delamo in zakaj, ter nas pri tem podpirajo. Situacija se zagotovo izboljšuje. Dobro sodelujemo z marsikaterim sindikatom ter drugimi organizacijami in gibanji.

Kako pomemben je za vas medgeneracijski konflikt?

Medgeneracijski konflikt se zdi zelo logičen. Če se pogovarjaš z mladimi, je jasno, zakaj razvijejo zamere iz dejstva, da imajo starejše generacije večinoma redne zaposlitve in svoje stanovanje. Gre za stvari, ki so mladim nedostopne, in pogosto se razvije občutek, da so jim nedostopne zato, ker jih imajo drugi. Neenakost med delavci odpravlja solidarnost. Če je v eni pisarni pet ljudi s petimi različnimi pogodbami, je razumljivo, da bo prišlo do konflikta znotraj skupine teh petih delavcev, ne med njimi in šefom, ministrstvom, državo. Medgeneracijski konflikt je škodljiv. Zakriva dejstvo, da imamo vsi enake interese. Še vedno ima ta država solidarnosten zdravstveni in pokojninski sistem. Če ne bomo vsi skupaj podprli zaposlovanja mladih, je to slabo za vse.

Hkrati pa pravite, da ste morali prepričati druge sindikate, da mladi potrebujejo posebne rešitve.

Informacije o tem, kakšna je situacija mladih, ne pridejo pogosto do vodstva sindikatov. Njihovo članstvo je starejše in vodstvu javlja svoje težave. To niso nujno tudi težave mladih. Zato je treba delno spremeniti cel sistem sindikalizma. Do tega mora priti s procesom, saj to niso stvari, ki bi se jim sindikati lahko prilagodili avtomatično. Ne sme iti več samo za zagotavljanje pravnega svetovanja, plačanih počitnic, popustov in podobno, ampak obstajajo neke druge potrebe. Z njimi se v prvi vrsti srečujemo mladi.

Ste sploh sindikat? Mnogi sindikati na primer veliko časa namenjajo kolektivnim pogodbam, ki za prekarne delavce nimajo nobenega pomena.

Med sindikati smo res malo čudni. Združujemo dijake, študente, brezposelne in delavce različnih statusov. Ogromno sodelujemo z drugimi gibanji zunaj tega, kar bi lahko opredelili kot ozko sindikalno delovanje. Nastopamo tudi s stališči do mednarodnih prostotrgovinskih sporazumov, beguncev, LGBT-vprašanj in podobno. Drugačni smo tudi v tem, da članarine za nas pomenijo manjši delež financiranja, večino sredstva dobimo iz projektov. Mladi brezposelni niso v položaju, ko bi lahko plačevali mesečno članarino.

Je največja novost to, da zastopate brezposelne? Sindikati so sicer zastopniki delavcev.

Mnogi sploh nimajo možnosti, da bi postali delavci. To je pomemben problem in mislim, da bi se morali sindikati z njim več ukvarjati. Naše delo na temo omejitev pri dostopu do prve zaposlitve se je lani osredotočalo bolj na pripravništva in s tem študente, letos pa se osredotočamo na mlade brezposelne.

Tako kot politiki.

O tem res veliko govorijo. Na okroglih mizah razlagajo, kako si mladi želijo fleksibilnosti, kako ne marajo več tradicionalnih delovnih razmerij, kako nočejo biti zaposleni za nedoločen čas. Govorijo, ne da bi mlade dejansko kaj vprašali. Nam so v anketah, ki smo jih opravili prek spleta in pred zavodom za zaposlovanje, skoraj vsi povedali, da si želijo zaposlitve za nedoločen čas. Fleksibilnost je bila med delovnimi vrednotami blizu zadnjega mesta. Stvari, za katere se govori, da si jih želijo mladi, v resnici bolj ustrezajo delodajalcem.

Vseeno pa veliko mladih sprejme fleksibilno delo.

Prvi odgovor v anketi je bil skoraj vedno, da si želijo zaposlitev za nedoločen čas, ampak ogromno jih je potem reklo, da bi sprejeli karkoli. Mislim, da je to kritično, saj je to tista točka, kjer se odpira možnost za vse kršitve delavskih pravic. Res je, da se mladi pogosto ne zavedajo, kakšne so delavske pravice in v katerih primerih so kršene. Vendar hkrati drži, da se zavedajo realnosti in da so zaradi nje v eksistencialni stiski. Če ne sprejmejo slabe službe, bodo težko preživeli naslednjih nekaj mesecev.

Oblast torej zamenjuje vzrok in posledico, ko pravi, da se delež rednih zaposlitev zmanjšuje, ker mladi izbirajo fleksibilnejša razmerja?

Pogosto se mladim svetuje, naj si izberejo svojo pot. Ampak v teh izbirah je veliko prisile. Ravno odločitev za fleksibilnejšo obliko dela je ena od tistih, ki je v večini primerov vsiljena. Zanimivo pa je, da v zadnjem času vedno pogosteje tudi slišimo, da bo s fleksibilizacijo delovnih razmerij prišlo do večjega zaposlovanja. Ponovno gre za zavajanje, saj s tem, ko redni zaposlitvi jemljemo elemente varnosti, ki jih še ima, le pospešujemo procese prekarizacije, namesto da bi jih omejevali.

O tem, kako naj živijo mladi, da bodo imeli dovolj visoke plače, ne govorijo samo oblast in karierni centri fakultet, ampak tudi mediji. Zelo radi objavljajo zgodbe o uspehu mladih inovativnih podjetnikov, ki razlagajo, kako so v predanosti delu več let čakali na prve dohodke …

Mislim, da je romantično opisovanje podjetništva predvsem posledica tega, da množično samozaposlovanje popravlja statistike o brezposelnosti in državo razbremenjuje odgovornosti. V resnici veliko samostojnih podjetnikov svojo pot konča hitro ali pa živijo v revščini. Še manjša je verjetnost uspeha startup podjetja. Še najpomembnejša in jasna posledica poveličevanja podjetnosti je uveljavljanje prepričanja, da je fleksibilizacija kul in da se je treba samo dovolj potruditi. Da so v resnici izbire ljudi vse bolj omejene, se ne omenja. Pomembno je, da je vsa odgovornost na posamezniku.

Je problem tudi v tem, da si vsi ne morejo privoščiti dolgih obdobij, ko čakajo na dovolj visoke prihodke?

To je bila naša prva misel, ko smo zaznali problematiko neplačanih pripravništev. Zdaj se zgodi, da nam kdo očita, da smo jim odvzeli pripravništva. Postalo je namreč zelo nepredvidljivo, kdaj sploh bodo razpisana.

Mnogi sploh nimajo možnosti, da bi postali delavci. To je pomemben problem in mislim, da bi se morali sindikati več ukvarjati z njim.

Ker ste dosegli, da pripravništvo ne more biti neplačano, sredstev za plačilo pa ni.

Tako je. Poskušamo razložiti, da je neplačano pripravništvo samo utrjevalo neenakost, in običajno razumejo, zakaj je bilo pomembno, kar smo naredili. Nasploh si opravljanje neplačanega dela lahko privoščijo samo nekateri.

Ampak pogost nasvet iskalcem zaposlitve je, naj si pridobijo izkušnje, tudi s prostovoljnim delom, če je treba.

Lidl je pred kratkim pozval ljudi, naj razmislijo o možnosti izboljšanja uporabniške izkušnje v trgovini, in jim ideje pošljejo v prijavi na dvodnevni seminar. Izbranih bo sto najboljših in ti bodo lahko dva dni izpopolnjevali svojo idejo. Na koncu bo en zmagovalec, katerega idejo bo Lidl verjetno implementiral, za nagrado pa bo lahko v Lidlu zapravil tisoč evrov. Koliko dela, koliko idej podjetje dobi popolnoma brezplačno. Samo zato, ker verjamemo v pomen izkušenj, mreženja in podobnega.

Skupno ime za to, kar oblast, karierni centri in mediji svetujejo mladim in brezposelnim, je aktivacija. O aktivaciji teh skupin govorite tudi vi.

Gre za precej različni zadevi. Zavod za zaposlovanje govori o aktivnem iskanju zaposlitve, centri za socialno delo govorijo o aktivaciji prejemnikov socialne pomoči prek na primer prostovoljnega dela. V obeh primerih je aktivnost pogoj za sredstva, ki jih država namenja za življenje ljudi. Gre za od zgoraj navzdol vsiljeno aktivacijo.

Kakšna pa je vaša aktivacija?

Mlade pozivamo, da se malo ustavijo in kritično ovrednotijo situacijo, v kateri so. Da ne nasedajo na medgeneracijski konflikt ali na konflikt med redno zaposlenimi in prekarci, ampak razmislijo o pravih vzrokih. Aktivirajo se z razmislekom o tej situaciji, skupaj z drugimi. Dober primer je Kul služba.

Zakaj?

Ta projekt mestne občine Ljubljana kljub imenu ni nikomur obljubljal službe, ampak je samo nekaj prijavljenih dobilo usposabljanje na delovnem mestu. Na delavnicah so jim govorili, naj se osredotočijo sami nase, naj bodo aktivni v iskanju individualnih in ne kolektivnih rešitev. Tak pristop ignorira dejstvo, da dolgoročno izboljšanje življenja ljudi ne more biti doseženo na individualni ravni, potrebne so precej širše družbene spremembe. Take primere zato sama vidim kot slabo obliko aktivacije.

Ki je pravzaprav discipliniranje.

Nekdo, ki se ukvarja ves čas sam s sabo in s tem, kako postati bolj konkurenčen in se izpopolniti za potrebe trga delovne sile, se ne sprašuje o širšem ekonomskem kontekstu in se ne povezuje z drugimi. Tega so se udeleženci projekta zavedeli tudi sami. Smisel projekta so videli samo v nekakšnem varstvu, da ne delajo neumnosti doma. Napisali so dolgo pismo, ki so ga poslali organizatorjem in županu. V njem so navedli, kaj na usposabljanju ni bilo v redu in kako bi bilo lahko boljše.

Zakaj so ukrepi politike, ki so namenjeni mladim, neuspešni?

Razlogov je več. Če kot brezposeln dobiš kratek osnovni tečaj nemščine brez možnosti, da bi znanje potem nadgradil, ti to verjetno ne pomaga zelo pri zaposljivosti. In če pogledamo ukrepe Jamstva za mlade, gre večinoma za dodatne delavnice in usposabljanja, manj je govora o zaposlitvah. Pri teh ukrepih kot celoti je bila v povprečju desetina mladih brezposelnih vključena v zaposlitve, daljše od treh mesecev. Zelo problematični so torej ukrepi predvsem, če jih vrednotiš z vidika dostojnega dela. Po vsej Evropski uniji se kaže, da ukrepi jamstva za mlade v najboljšem primeru prinesejo kratkotrajne zaposlitve. Sami kot bolj uspešne ocenjujemo ukrepe, ki zagotavljajo vsaj usposabljanje ali kratkoročno zaposlitev, kot je na primer Prvi izziv, a tudi tukaj ne govorimo nujno o dolgotrajni rešitvi za mlade oziroma to z ukrepom ni zagotovljeno.

Težava je torej v tem, da gre za spodbude delodajalcem za omejeno obdobje?

Pravzaprav je nemogoče presoditi, ali so vsi ti ukrepi sploh kaj prispevali k zaposlovanju. Morda so delodajalci, ki bi zaposlovali v vsakem primeru, zgolj zaposlili za manjši strošek. Tega ne moremo vedeti. V vsakem primeru pa v sindikatu verjamemo, da samo preštevanje vključitev v ukrepe in zaposlitev ni dovolj. Pozivamo k analizi in razpravi o tem, koliko zaposlitev je dejansko dostojnih.

res je, da se mladi pogosto ne zavedajo, kakšne so delavske pravice in v katerih primerih so kršene. Vendar hkrati drži, da se zavedajo realnosti in da so zaradi nje v eksistencialni stiski.

Poleg ocenjevanja neučinkovitih političnih ukrepov se veliko ukvarjate tudi s praksami, ki si zaslužijo pozornost delovne inšpekcije. Koliko so mladi delavci sami prevzeli to nalogo?  

Na kršitve smo začeli opozarjati prav zato, da bi informirali mlade in bi ti kršitve začeli prepoznavati sami. Po več mesecih nenehnega opominjanja in razlaganja, kaj je delovno razmerje in kakšne pravice izhajajo iz njega, se je zgodilo točno to. Pošiljajo nam primere in vprašanja, ali je neka praksa v redu ali ne.

Vse prijavite inšpektoratu?  

Ja. Vemo, da je inšpektorjev premalo in da so preobremenjeni, vendar so nam na sestanku rekli, naj jim kar pošiljamo prijave in spodbujamo ljudi, naj to počnejo. Rekli so, da prej ali slej pride do obravnave vsakega primera. Po njihovem nasvetu sporočamo ljudem, naj poskusijo v svojem podjetju zbrati čim več primerov kršitev pravic in čim več podrobnosti.

Tako tudi spodbujate delavce, da se povežejo z drugimi, ki so v podobnem položaju.

Trudimo se. Povezanost ni koristna samo takrat, ko mora zadeva na inšpekcijo, ampak tudi ko je treba o čem prepričati šefa. Če se več zaposlenih odloči, da bodo kaj dosegli, je veliko večja možnost uspeha, kot če je en sam, saj se ga lažje znebijo.

Je težko prenesti to sporočilo? Za prekarne delavce je značilno, da so razdrobljeni.

Je kar zahtevno. Delavske pravice so bile izborjene s kolektivnim bojem in tudi obdržimo jih lahko le tako. Veliko se ukvarjamo z obujanjem razumevanja, od kod izhajajo sindikati, kakšni so bili njihovi boji, kdaj je bil izborjen osemurni delavnik … Morda je za nas trenutno najpomembnejša stvar preprečiti, da bi družba prišla do točke, ko bi bili sedanji trendi prekarizacije sprejemljivi.

Koliko je pomembno to, da je vse več služb, ko so ljudje tudi fizično ločeni? Pri njih morda sploh ne gre za kršitve delavskih pravic, a so vseeno v stiski zaradi svojega dela.

Prekarnost se ne pojavlja zgolj v obliki kršitev. Pogosto je prekarnost pač lastnost nekega dela. Kako organizirati take delavce, je dandanes zagotovo eno najpomembnejših vprašanj za sindikate. Vedno več je primerov, ki kažejo, da je to možno. V Veliki Britaniji se je pred kratkim neko podjetje, ki usklajuje dostavljavce hrane, odločilo, da dostavljavcem ne bo več plačevalo po uri dela, ampak glede na število dostav. Vozniki so bili samozaposleni in se niso poznali med seboj, vendar so se na zbirnih točkah podjetja vseeno srečali dovolj pogosto, da se jim je uspelo organizirati in preprečiti namero delodajalca. Ampak takih pozitivnih primerov je malo. Kolektivno delovanje na področju prekarnega dela je še zelo na začetku.

Je treba vseeno vztrajati pri rednih zaposlitvah za nedoločen čas?

Včasih se nam očita, da se preveč osredotočamo nanje ...

Strinjam se, da bi se bilo treba pogovarjati o skrajševanju delovnika, o delitvi delovnih mest ... Ampak trenutno gredo te stvari vedno na škodo delavcev.

To so očitki sindikatom nasploh?

Tudi sindikatu Mladi Plus. Razlog za našo osredotočenost na zaposlitve za nedoločen čas je, da je po trenutni zakonodaji to edina oblika dela, ki delavcu zagotavlja ekonomsko, socialno in pravno varnost. Čeprav res izgublja to lastnost, je še vedno edina točka, na kateri lahko gradimo. Strinjam se, da bi se bilo treba pogovarjati o skrajševanju delovnika, o delitvi delovnih mest ... Če bi obstajala možnost za pogovor o tem, bi bili seveda pripravljeni na to. Ampak trenutno gredo te stvari vedno na škodo delavcev.

Leta 1930 je znani ekonomist John Meynard Keynes napovedal, da bodo delavci delali le še 15 ur na teden.

Za osemurni delavnik so se borili konec devetnajstega stoletja. Morali bi že iti naprej. Pri razvoju tehnologije se govori o vsem mogočem, sploh pa se ne govori o krajšanju delovnega časa. Upam, da bomo sindikati tisti, ki bomo začeli razpravo o osvobajajočih potencialih razvoja tehnologije.

Mnogi politiki verjetno najprej pomislijo na delodajalce, ki si predvsem želijo, da stroški ne bi preveč narasli.

Včasih je vseeno, ali za mnenje vprašamo ministre ali delodajalce. To se mi zdi zelo nevarna situacija.

S tega vidika si sindikati zaslužijo pohvalo, saj so očitno še edina moč, ki ustavlja koalicijo delodajalcev in vlade. Lahko pa si tudi postavijo vprašanje, ali se še splača sodelovati v socialnem dialogu.

To vprašanje vedno bolj zaznavam tudi znotraj sindikatov. Bi se morali sindikati bolj radikalizirati? Če bo vlada še naprej govorila skoraj identične stvari kot delodajalci, se najbrž bližamo točki, ko bo treba razmisliti o smiselnosti socialnega dialoga na tej ravni. Ne smemo pozabiti, da so delodajalci lani odstopili od socialnega sporazuma, brez pomisleka glede posledic. To veliko pove o tem, kakšno moč si pripisujejo.