Neznana Slovenija

Kwame Anthony Appiah, profesor filozofije na univerzi New York in avtor knjige Kodeks časti – kako se zgodijo moralne revolucije, v magazinskem dodatku časopisa New York Times odgovarja na velike moralne dileme, pred katerimi se znajdejo bralci. Nedavno mu je neka starejša bralka pisala, da je njen mož pred leti umrl in da je potem našla njegove dnevnike, na katerih pa je pisalo: “zasebno” in “zaupno”. Kaj naj zdaj naredi z njimi? Sama vidi le tri možnosti. Prvič, da jih uniči. Drugič, da jih obdrži, tako da jih bodo odkrili šele po njeni smrti. In tretjič, da jih izroči otrokoma iz moževega prvega zakona. Najraje bi jih uničila, kar je logično – če so bili nekaj “zasebnega” in “zaupnega”, potem niso za druge oči. Obenem pa se ji to ne zdi povsem logično: mar ne bi bilo bolje, če bi jih izročila njegovima otrokoma, saj bi s tem dobila vpogled v očetovo intimno življenje in lažje razumela, zakaj je bil tak, kot je bil, zakaj sta imela z njim tako kompliciran odnos in zakaj se je, navsezadnje, ločil? Gospa pride torej do enakega sklepa kot Oscar Wilde pred 120 leti. V njegovi sloviti drami Važno je imenovati se Ernest namreč Algernon, lažni Ernest, neki gospodični dahne: “Ali res pišete dnevnik? Vse bi dal, da bi lahko pogledal vanj. Smem?” Mladenka prekrije dnevnik, rekoč: “O, to pa ne. Veste, to so le zabeleženi vtisi in misli zelo mladega dekleta, zatorej namenjeni objavi. Upam, da boste to kupili, ko bo objavljeno v knjižni obliki.” Ljudje pišejo dnevnike zato, da bi se jih bralo. Da bi bili objavljeni. Da bi prišli v javnost. Še toliko bolj, če naj njih piše “zasebno” ali “zaupno”. Če mož tiste gospe ne bi hotel, da kdo bere njegove dnevnike, potem bi jih sam uničil. Saj je vedel, da jih bodo po njegovi smrti slej ko prej – neizogibno! – odkrili. Nič, očitno je hotel, da se jih bere.

Oscarju Wildu prikima tudi Lorena Fornasir, junakinja dokumentarca Vse duše mojega telesa. Ko mama umre, najde njen dnevnik. Niti sanjalo se ji ni, da je njena mama pisala dnevnik. In kot se izkaže, ga je pisala že davno – med II. svetovno vojno. A ga ni uničila. Kar pomeni, da je hotela, da ga Lorena po njeni smrti prebere, saj bi tako dobila vpogled v njeno intimno življenje in lažje razumela, zakaj je bila taka, kot je bila, in zakaj sta imeli tako kompliciran odnos. Mama je bila vedno čudno hladna in distancirana, se spominja Lorena. In ko je bila majhna, ji je dajala kamne, da bi jih lahko metala v policaje, ki so napadli delavce. Toda ko prebere njen dnevnik, ugotovi, zakaj med njima ni nikoli zares kliknilo – mama, sicer Italijanka, je imela veliko “skrivnost”. Med II. svetovno vojno je delala kot medicinska sestra v fašistični vojaški bolnišnici. Ne, ni bila fašistka, le pretvarjala se je, da je. V resnici je fašiste – in Italijane – tako prezirala, da je fašističnim vojakom skrivaj dajala “droge”, ki so jim razvezovale jezike. In ker se je res spoznala na zdravila in mamila, je tako – s “pranjem možganov” – izvedela številne vojaške skrivnosti, predvsem podatke o tem, koga nameravajo fašisti prijeti, zapreti in usmrtiti. Te podatke je potem takoj posredovala partizanom, s čimer je rešila številna življenja. Nikoli je niso dobili.

Mama – Maria Antoanetta Moro – ni o tem nikoli govorila. Niti zdaleč. To je “zaupala” le svojemu dnevniku, ki ga ni uničila. Očitno je hotela, da ga njena hči najde – in prebere. Hotela je, da jo spozna. In zdaj, po njeni smrti, je napočil čas, da se končno spoznata. In zbližata. Da končno dokončata nedokončane stavke. Da zapreta odprta poglavja. Da razrešita nerazrešeno. Šele zdaj je to mogoče, toda ne zato, ker je mama mrtva, temveč zato, ker je stara 23 let. Ko je pisala dnevnik, je bila namreč stara 23 let. In šele zdaj, “pri triindvajsetih”, se lahko odpre hčerki – ko je torej mlajša od nje. Zdaj, ko je mlajša od nje, ji lahko pove vse tisto, česar ji ni mogla, ko je bila starejša od nje. Zdaj, ko govori kot 23-letno dekle, se lahko s hčerko končno pogovarjata kot vrstnici. Zdaj se končno najdeta. Zdaj se končno razumeta. Zdaj si lahko končno vse povesta. Gospa, ki je New York Times Magazine spraševala, kaj naj stori z moževimi dnevniki, je sicer najprej sklenila, da jih bo izročila njegovima otrokoma, toda obenem se je ustrašila, da bosta v teh dnevnikih odkrila kaj tako “bolečega” in “šokantnega”, da bo to njun odnos z očetom le še poslabšalo. No, “šokantne” reči, ki jih je Lorena izvedela iz materinega dnevnika, so njun odnos izboljšale.

Pod gladino

Dokumentarec Vse duše mojega telesa, slovensko-italijansko koprodukcijo, je zavrtel Festival slovenskega filma, ki – pod animacijsko taktirko Igorja Prassela – še vedno poteka v Portorožu. Toda Vse duše mojega telesa bi bil lahko tudi naslov letošnjega Festivala slovenskega filma: kar tri letošnje igrane celovečerce – Mamo, Niko in Pod gladino – namreč intonira mučni in nerazrešeni odnos med materjo in hčerjo. V Mami, ki jo je posnel Vlado Škafar (že prikazana v kinu), imate hčerko, ki postane džankica (Vida Rucli), in njeno mamo (Nataša Tič Ralijan), ki tega ne dojame. Molk, v katerega se zavijeta, izgleda kot srce, ki ga trga zima njunega nezadovoljstva. Hči se je mami očitno uprla, toda na avtodestruktiven način. Mama je hotela, da bi njena hči rasla (kot roža), toda na njen način – in hči je očitno začela veneti, ker je rasla na materin način in ker – podobno kot ona balerina v Klopčičevem filmu Na papirnatih avionih (1967) – ni hotela zrasti v svojo mater. “Mame rade kradejo naše sanje,” šepne napis, ki se utrne.

Nika, ki jo je – po scenariju Matjaža Pikala – posnel Slobodan Maksimović, je film o 16-letni Niki (Ylenia Mahnič), ki ne postane džankica, toda njena odvisnost od kartinga, dirkanja z go-karti, lahko tekmuje le z njeno odvisnostjo od neodvisnosti, s katero svojo mater (Marjuta Slamič), zaščitniško samohranilko, spravlja ob živce in spanec. Mati noče, da bi bila hči kot njen (hčerin) oče (Sebastian Cavazza), ki je bil prav tako kartinški dirkač, hči pa noče biti kot svoja mati. Materi, ki jo skuša ukrotiti in obupano nategniti na svoj kliše, bi lahko rekla to, kar je materi rekla Klopčičeva balerina: “Mama, saj to je vendar tvoja zgodba!” Toda če mislite, da ni nič hujšega od matere, ki hoče svoji edinki “ukrasti” sanje ter jo preleviti v svojo voljno reinkarnacijo, potem morate videti film Pod gladino, ki ga je – po motivih kanoniziranega romana Cimre (via Maja Novak) – posnel Klemen Dvornik.

Predstavljajte si Schroederjevo Sostanovalko, posneto na način skandinavske kriminalke (s pridihom Tarantinovega Smrtno varnega), pa dobite zgodbo o dveh moških truplih. Enega najdejo v stanovanju, za umor pa obtožijo njegovo bejbo, hedonistično Jano (Nina Ivanišin), ki jo potem brani Rebeka (Nika Rozman), zategnjena odvetnica, njena nekdanja sadomazo prijateljica, drugega pa najdejo v jezeru, ne prav daleč od hiše, v kateri stanuje Rebekina mama (Ksenija Mišič), ki bi v imenu sle po preživetju požrla sinove, če bi jih imela. Ker jih nima, žre svojo edinko, Rebeko. Njun odnos je tako mučen, spodletel, zasran in patološki, da ima težo umora. Ne, hči ni hotela postati kot mama. Kaj, če je postala? Kaj, če je mama postala kot hči? Čas je, da se spoznata, toda brez dnevnika – na suho. Navzkrižje interesov je itak njuno srednje ime. “Forget it, Jake. It’s Chinatown,” slovita finalna replika iz Kitajske četrti (1974), bi se tu glasila: “Pozabi, Rebeka. To je Slovenija!” A to še ni vse. Da je slovenska družina strukturirana kot pošast, ki žre svoje otroke, bo jasno, ko boste videli druge filme.

V Družinskem filmu (že prikazanem v kinu), ki ga je Olmo Omerzu, slovenski režiser, posnel na Češkem, starši – dobro situirani, sebični, otopeli produkti postsocialističnega turbo bogatenja – svoja nedorasla otroka sredi poletja pustijo doma, na trgu noči (celo pes se v tem boju za obstanek ne znajde, kaj šele otrok, ali bolje rečeno – otrok preživi le, če postane pes). Doku Selfie brez retuše je avtobiografski eksorcizem režiserja, Vincija Anžlovarja, ki sta ga materin odhod in očetov teror prelevila v avtodestruktivnega, sizifovskega, hazarderskega borderlinerja, vedno pripravljenega na strel v lastno nogo in lastno glavo, kot da se ne bi mogel odločiti, kaj bi postal, svoj oče ali svoja mama. Doku Dom, ljubi dom, ki ga je posnela Maja Prettner, še študentka (impresivno), spremlja otroke, ki so pristali v domu. In v domu so pristali iz različnih razlogov – ker starši niso imeli dovolj denarja, ker so se ločili, ker so imeli premajhno stanovanje, ker jih ni zanimalo, kaj se z njimi dogaja, ker so se delali, kot da jih ni, ker so imeli svoje nove partnerje ali partnerke raje kot njih, ker so začeli piti in tako dalje. Deklica, ki je mama noče, se še vedno počuti tako kot prvi dan, ko je prišla v dom – še vedno joče. Neki fantič bi rad postal gasilec, da bi lahko kaj razbil, recimo vrata. Dom jim postavlja pravila in meje, da bi postali “uspešni, zadovoljni učenci”, “zdravi ljudje”, toda medtem ko se bodo brez zaledja in brez zvez trudili, da ne bi postali svoji očetje ali svoje matere, bodo odraščali s hitrostjo trga – ali pa s hitrostjo klika. Imeli bodo le drug drugega – kot Jana in Rebeka, če bo njihovo življenje filmsko.

Ne da je kaj drugače v Šterkovem mladinskem filmu Pojdi z mano, ki izgleda kot reimaginacija Hočevarjevega hita Gremo mi po svoje (s pridihom Gorkičeve Idile), preden ne postane reimaginacija Kingove novele Truplo (s pridihom Antonionijeve Povečave), po kateri je Rob Reiner pred tridesetimi leti posnel klasiko Stand by Me. Štirje blokovski prijatelji (Ivan Vastl, Mak Tepšić, Ronja Matijevec Jerman & Matija Brodnik), še šolarji, na lepem odpotujejo na izlet v slovensko divjino, v globoko hosto, med skrivnostne votline, slapove in tolmune, v “neznano Slovenijo”, kjer se jim zdi vse čudno, srhljivo in pošastno (v Ivanki Mežan vidijo čarovnico, v Lotosu Vincencu Šparovcu pa – no, “idiličnega” Francla), toda groza “neznane Slovenije” – je to še Slovenija, se panično sprašujejo – zlahka tekmuje z grozo, pred katero so zbežali, ali bolje rečeno, nič hujša ni od pošastnosti družin, ločenih staršev, kriminalnih očetov in hladnih mater. Slakov štikel Mama, prihajam domov (in jočem od sreče), ki mu gostilniško pritegnejo, zveni kot popolna karikatura slovenske družine, ki trga otroke, ki ne zna čustvovati in ki pusti, da namesto nje čustvujejo narodnozabavne viže.

Ne grem na koleno

In slovenske zabavne viže prekleto dobro vedo, kako čustvovati namesto Slovencev. O tem se lahko prepričate v dokuju Ne grem na koleno, ki ga je posnel Dušan Moravec in v katerem kralji slovenskega turbo popa in veselic – od Saše Lendero do Wernerja, od Gorana Šarca do Mikija Šarca, od Janija Pavca do Aleša Klinarja, od Tanje Žagar do Jožeta Potrebuješa, od Natalije Verboten do Giannija Rijavca – razkrivajo trike svojega posla. Igramo samo glasbene želje, pravi nekdo, vedeti moraš, komu poješ, pravi Saša Lendero: “Ko poješ ljudem, je vse dovoljeno.” Če hočeš priti v ljudska srca, potem mora biti to “otroška melodija, nobenih blaznih aranžerskih posegov, vse zelo naravno, trkanje na čustva,” pravi Klinar. Trije akordi – to je vse, pravi nekdo drug. Tonika, dominanta in subdominanta. Besedila morajo biti taka, pravi Sonja Javornik, portretistka slovenskega turba, da ne potrebuješ slovarja. Pisana morajo biti za ženske – travmiranje, hrepenenje. “Predobra si zanj, zato je z drugo, ki ga lahko obvladuje.” Take reči. Pozabite na Prešerna. In retro izgled vsem tem estradnikom ne škodi. Slog slovenske zabavne glasbe se je, lucidno pravi Katja Perat, “zataknil nekje na Bavarskem na začetku sedemdesetih let.” Vse barve moraš imeti na sebi, ker poješ barvnim, kičastim ljudem, doda nekdo. Vso to zajebancijo Slovenci jemljejo smrtno resno, malce zgroženo pravi Klinar, ki se še predobro spominja, kako so Slovenci Agropop v osemdesetih letih razumeli kot svoj nacibend. In ker to zajebancijo – ta dalmatinsko-mehiško-grško-rimski gemišt, ki jih spominja na Dalmacijo, na dopust, na lepe trenutke, ki so jih preživeli na morju, na tistih “čarobnih” 14 dni sreče in svobode – jemljejo smrtno resno, ob njej jočejo. Ja, to so prava čustva. Ta slovenski pop, ki ga itak poslušajo le Slovenci (kot pravi Miki Šarac), jim pove, kaj so čustva in kako čustvovati. Slovenci čustvujejo kot kič, ki ga poslušajo. Čustvujejo in jočejo na znak – v ritmu slovenskega popa. V Sloveniji so čustva le pogojni refleks, ki terja veliko alkohola in veliko “kolateralne škode”.

A tudi Ita Rina, prva slovenska filmska zvezda, se je znala zjokati na znak. V dokuju Ita Rina, ki ga je posnela Marta Frelih, lahko še enkrat izveste, kako se je Ida Kravanja, lepotica iz Divače, hči železničarja in gospodinje, v dvajsetih letih prejšnjega stoletja prelevila v filmsko boginjo, “kraljico ljudskih src”, in kako je potem celo zavrnila Hollywood ter se namesto s kakim Valentinom poročila z beograjskim inženirjem, njen recept za uspeh pa bi šel takole: prvič, upri se mami (zlaži se ji, da greš k teti, v resnici pa greš na poskusno snemanje v Berlin), drugič, spremeni ime (iz Ida Kravanja v Ita Rina), tretjič, nauči se hoditi (hoja na Triglav ni nič v primerjavi s filmsko hojo), četrtič, upaj si (bila je prva ženska, ki ji je na filmskem platnu – v Erotikonu – prišlo, in to tako, da se ji je kar vrtelo), in petič, zjoči se na znak. “Znala sem jokati,” je nekoč rekla Ita Rina, ki je postala filmska zvezda, da bi se lahko prelevila v Tamaro Đorđević, gospodinjo iz Beograda. Za razliko od današnjih Slovencev, ki jih čustvovanja uči veseljaški kolorit turbo popa, v katerem so čustva tako infantilna kot seks, so Ito Rino čustvovanja učili črno-beli nemi filmi, zato je niso poslušali le Slovenci.

Nočno življenje

Zgodovina ženske je zgodovina ženskega boja za pravice. In Majda Širca nas v dokuju Ženska, II. del, nadaljevanju Ženske, spomni, kako kratke pameti so bili slovenski moški ob koncu 19. stoletja – ženskam so očitali, da so kratke pameti. Ženska na kolesu? Nesprejemljivo! Z eno besedo: slovenski moški niso le nasprotovali ženskim pravicam, ampak so v njih videli kršitev moških pravic, tako da se v Ljubljani po ženskah še vedno imenuje le 48 ulic.

Toda vsaj letošnji filmi so to situacijo uravnotežili, saj ženske v njih ne le dominirajo, temveč moške odpihnejo – v Mami in Niki, še toliko bolj Pod gladino. In seveda, ženska dominira tudi v Nočnem življenju, Kozoletovi tihi reimaginaciji razvpite “afere Baričevič”, le da psi ne raztrgajo zdravnika, temveč prestižnega, petičnega, kontroverznega odvetnika (Jernej Šugman). Njegova žena Lea (Pia Zemljič) – šokirana, zaprepadena, nemočna – skuša v dolgi noči, ko možu na kliniki rešujejo življenje, ugotoviti, kaj se je zgodilo (vsak ima svojo teorijo zarote, kajti v Slovenij je razlika med dokazom in tračem nebistvena), obenem pa preprečiti, da bi vse skupaj, z dildom vred, prišlo v javnost. In Nočno življenje je prav film o tem: o strahu pred mediji, pred medijskim linčem, pred tem, kar s človekom naredijo mediji. “Ljudje grizejo bolj kot psi,” pravi Lea, zato niti ne preseneča, da ima v Sloveniji toliko ljudi raje pse kot ljudi.

Ni čudno, da v slovenskem filmu dominirajo ženske – s filmskim čustvovanjem, s katerim so imeli slovenski filmi vedno težave, imajo vse manj težav. Tako Pia Zemljič kot Nataša Tič Ralijan, tako Nika Rozman kot Nina Ivanišin, tako Ylenia Mahnič, ki igra Niko, kot Marjuta Slamič, ki igra njeno histerično mater in ki jo lahko vidite tudi v Komediji solz, Sosičevi verziji Vonja po ženski, v kateri povsem stoično prenaša šovinistični, mizantropski bes ostarelega invalida (Ivo Barišič).

Slovenskemu filmu ne morete očitati neuravnoteženosti. Na vsak film s histerično Marjuto Slamič pride film s stoično Marjuto Slamič. Na vsako kriminalko, v kateri Peter Musevski igra sočutnega inšpektorja, ki se piše Hren (Pod gladino), pride kriminalka, v kateri Peter Musevski igra sočutnega inšpektorja, ki se piše Rozman (Nočno življenje). Na vsak doku o pogledu na nekdanjo jugoslovansko-italijansko mejo z italijanske strani (Vse duše mojega telesa) pride doku o pogledu na jugoslovansko-italijansko mejo s slovenske strani (Tihotapci identitete). Na vsak doku o slovenskem turbo popu (Na grem na koleno) pride doku o slovenskem punku (Odpadki druge generacije). Na vsak doku o Mladih levih (Mladi levi) pride doku o Ježku (Moj narobe svet). Na vsak doku o velikanski Planici (Leteti) pride doku o nekom, ki je še večji (Houston, imamo problem!). Na vsak doku o imitiranju zahodnih gibov (Deckument: Od rolke do skejta) pride doku o imitiranju vzhodnih gibov (Nara Petrovič = človek). Na vsako učno uro predzgodovine (Transmedijski projekt Skrivnost barjanskega kolesa) pride agitka, ki nas opozarja, da je na svetu premalo enakosti in preveč filma (Leninski filmski proporc).

V kratkem vrtičkarskem dokuju Na vrtu, ki sta ga posneli Maja Žiberna in Dženi Rostohar, imate dva soseda, ki sta kot rit in hlače. Stalno visita skupaj, stalno jesta skupaj, stalno pijeta skupaj, drug za drugega bi dala roko v ogenj, pa četudi se politično o ničemer ne strinjata. En je levičar, drugi desničar. Toda oba sta prepričana, da sta sredina. V Sloveniji pa je sredina slepa ulica. Ne zna jokati. Ne premore filmskega čustvovanja. Nima filmske hoje. Na sredini so le dolga bela črta in povožene živali.