Jure Jakob: Hiše in drugi priložnostni spisi

Iz pesniške delavnice

Jure Jakob, ki se sklicuje na Rilkeja, nekje v ozadju pa se nam prisvetlika romantični ideal prekletega in nerazumljenega pesnika, se v tem spisju predaja spominom na čase, ko se je pesniško izoblikoval, ko se je likal in ko je brusil svojo občutljivost. Ta gre v dveh smereh, špiči dar opazovanja in jezikovno okretnost, to je očitno temelj veščine.

Pesnik se oblikuje od trenutka, ko se zave sebe, niti ne kot pesnika, temveč svoje izločenosti. Pesnik se najprej rodiš, potem pa narediš z drugačnim pogledom na svet in jezik. Gre za razvojno pisanje med memoarsko prozo in esejistiko, ki ni kronološko urejeno. Bolj kot čas daje zapisom enotnost motivika; stare hiše, na kakršne je naletel na potepanjih, s posebnim mestom domačije stare matere med njimi, okna, skozi katera zre zvedavo pesniško oko in ki jih je toliko več, kolikor je manj sten, in so tako drevesne krošnje polne razgledov čez in onstran.

Piše o odnosu med poezijo in vrtnarjenjem, iz praktične izkušnje z vrtom, in zavrača lovstvo, ki ga vidi prav bernhardovsko, kot nekaj domačijskega in surovega in je za neki drugačen tip človeka – zanj in njegovo občutljivost, ki jo včasih prepozna tudi kot introvertiranost, pa sploh ne. V Hišah so tudi spomini na branje, seveda na iniciacijskega Karla Maya, potem pa drobce nabira ravno od izrazitih in polemičnih kolegov, od Ciorana do Thomasa Bernharda in Rilkeja, na katere zdaj gleda že skoraj izmodreno in temu primerno z razdalje.

Podobno kot pred njim recimo Uroš Zupan, se v prozi predaja spominom na tisto, kar ga je zaznamovalo. Je prav posebno senzibiliziran za vonje in odmaknjene pejsaže, ki jih srečuje med pohajkovanjem, peš in s kolesom, kasneje tudi z avtom, vsekakor pa mu je mobilnost, počasno premikanje in drsenje skozi krajine v največje veselje. Zdi se, da so Hiše zagovor flaneurja, pohajalca; tega, ki si izbere vedno težjo pot, gornjo in bolj temačno, kadar sta dve, samotneža, ki so mu poleg kotičkov, v katerih ni sledu človeka, drugi najljubši takšni, kjer človeške sledi prerašča narava. Seveda ’spisi’ ne samo govorijo o pesniški občutljivosti, tudi spisani so z njo, in pri Jakobu je, kot recimo pri zgodnji Suzani Tratnik, podprta z ruralnim: mesta že že, če so v njih parki in razgledi navzdol, sicer pa sta podeželje in starosvetno življenje tisto, kar ga navdihuje. Ter jezik, povzdignjen in kar se le da elementaren, pesnikova introvertiranost se kaže tudi kot nizanje kratkih stavkov, lapidarnih, izogiba se nabreklosti enako kot glasnim mestom in hrupnim druščinam. Pesnjenje je zanj samotno početje na robu molka.