Besede in številke barvanja realnosti

Premier Miro Cerar ml. je ob drugi obletnici svoje vlade ob hvalnicah svojim uspehom presenetil z ostrim napadom na opozicijo: medtem ko država dosega gospodarsko rast, jo ta poskuša destabilizirati z interpelacijami in drugimi kritikami. Gospod je dedič trde roke partijskega režima, ki je postavljal dihotomijo med vladajočimi komunisti, ki skrbijo za dobrobit države in oponenti ter oporečniki, ki jo s svojimi izjavami rušijo. Ravnokar je izšla knjiga Rosvite Pesek posvečena Francetu Bučarju, ki je v osemdesetih v parlamentu v Strasbourgu zahteval, da mednarodne institucije prenehajo kreditirati Jugoslavijo, ker to le vzdržuje njeno nedemokratično vladavino. In bil v domovini takoj deležen golide psovk, da je narodni izdajalec. Temelj politične demokracije je diametralno nasproten - svoboda kritike, po kateri državljani in stranke ponujajo drugačno vizijo, postopke in zakone, kot jih izvaja vladajoča stranka. In predsednik aktualne vlade po 30 letih postpartijske zgodovine še ni doumel, da opozicijske stranke niso nezaželeni tvor zla, temveč povsem normalno okolje politike. Še več, ob napovedi interpelacije zoper šolsko ministrico zaradi ignoriranja protiustavnega stanja pri financiranju šolstva, je zarohnel: tisti, ki so sami kršili ustavne pravice izbrisanih, sedaj nam očitajo kršenje ustave. Profesor prava nastopa s protipravno logiko : če naši predhodniki niso spoštovali ustave, je tudi nam ni treba!

A reč je še bolj travmatična, njegova šolska ministrica v letu in pol ni implementirala odločbe Ustavnega sodišča, njegov parlament pa je zavrnil zakonske predloge opozicije. Dobro, precej strank: SD, Desus, ex-ZaAB in ZL predlaga spremembo ustave, s katero bi obšli ustavno odločbo v imenu absolutne dominacije javnega šolstva. Formalno pravno bi bilo to denimo OK, toda ostaja, da ministrica v letu ni pol ni naredila nič, da bi končala neustavno stanje. Ni popravila zakona, ki bi izenačil javne in zasebne šole, niti ni dala prek parlamenta izglasovati novega ustavnega reda. Kakorkoli obrnemo – premier podpira ministričino ignoranco kršenja ustave.

V besednem zavzemanju za javno šolo številnih strank je resda najti implicitni strah, da bi država podpirala zasebno šolstvo,kjer bi posamezniki bogateli na račun dijakov. Toda, kdo so največji zaslužkarji v šolstvu? Afere z pogodbami Cerar in druščina, afera s plačano psevdopripravljenostjo (Mramor, Makovec-Brenčič etc.) kažjo, da se prav v javni šoli bohoti največje zaslužkarstvo.

Obletnica vlade Mira Cerarja ml. je postregla še s serijo absurdov. V oddaji nacionalke Tarča je gostovala parlamentarna glasnogovornica SMC Simona Kustec Lipicer, ki je na očitke, da se tisoče mladih izseljuje, odvrnila: »Pozabili pa ste povedati, koliko mladih je prišlo v Slovenijo in našlo tukaj svojo življenjsko priložnost in zaposlitev. Države, iz katerih največ prihajajo, so: Nemčija, Avstrija …« - ??????

Naenkrat smo torej izvedeli, da je država pravljična dežela, ki so jo odkrili tisoči Nemcev in Avstrijcev. A ker so drugi udeleženci oddaje takim dejstvom ostro ugovarjali, se je gospa Lipicer popravila, češ da je imela v mislih študijske izmenjave Erasmus.

Prva parlamentarka SMC je izrekla čisto laž, potem pa non - šalantno postavila novo trditev, da se mladi iz Nemčije in Avstrije množično ne zaposlujejo, ampak prihajajo na začasni študij. Kar pomeni, da poslanka Lipicer ravna kot propagandistka, ki ji dejstva niso mar, saj skrbi le za kreacijo uspešne podobe vlade.

S številkami je sicer resen problem. Leta se je Volkswagen reklamiral z nizkimi izpusti svojih avtomobilov, potem pa se je izkazalo, da so bili podatki ponarejeni. Pri čemer je horror to, da nadzorne državne in inšpekcijske službe po celem svetu tega niso razkrile. Ali lahko slepo verjamemo podatkom, ki nam jih dajejo vlade in mediji? Vzemimo banalen zgled, ki je zelo nazoren. Pred tednom je bil v nogometni ligi derbi med Olimpijo in Gorico. Mediji so vsi zadeli točen rezultat, pri poročilo o številu gledalcev pa smo prebirali, da se jih je zbralo 3.800 (MMC), 3.000 (STA, Siol) in 4.500 (Dnevnik)!?? O tako enostavni evidenci smo dobili podatke, ki se med seboj razlikujejo za polovico. In kaj si je potem misliti o anketah popularnosti političnih strank? Te so lahko tudi preprosto sfabricirane, saj jih ni mogoče preveriti. Pravkar so na Hrvaškem izvedli parlamentarne volitve, kjer so prognoze kazale na zmago SDP, še vzporedni rezultati volitev so zagotavljali, da sta SDP in HDZ poravnani, potem pa je realnost štetja glasov prinesla občutno zmago HDZ.

V Mariboru potekajo akcije za odstavitev župana Andreja Fištravca. Meščani so nezadovoljni, ker mesto ni doživelo razcveta, njegove obljube o novih univerzah in delovnih mestih so ostale prazne. Po javnem linču Franca Kanglerja imamo zdaj ponovitev mini udara glasnosti. Seveda ni hvaliti župana Fištravca, toda edini mehanizem, kako zamenjati župana, so volitve, ne pa število decibelov protestnikov.

Drugače kot v Mariboru ravnajo meščani Ljubljane, ki ne izražajo javnih protestov zoper samovoljo župana Zorana Jankovića. Ta je med drugim vpeljal navado množičnega prekopavanja ulic, katere značilnost je polžja hitrost, ki z rekordno počasnostjo hendikepira ustaljen lokalni mestni utrip. Zaradi del na vsega 200 metrov Slomškove ulice je celo poletje zaprt lokalni promet! Množice so pač sprejele, da se lahko dela samo tako, kot ukaže mestni župan.

V Rusiji se je v parlamentarnih volitvah na Moskovčane obrnil legendarni Grigorij Javlinski, kandidat Jabolka. Obljublja, da bo spremenil samovoljo aktualnih oblasti, da bodo odslej meščani odločali, katere ceste naj oblast obnavlja in kam naj investira mestni proračun.