Ni večna?

Tudi vrh EU v Bratislavi bo pokazal, ali se čas Angele Merkel izteka, ali se bliža konec večne kanclerke. Ne nemška politika ne ljudstvo in tudi članice EU je nimajo več tako radi kot še včeraj. Ali pa jo vsaj manj upoštevajo. Sama še ni rekla, ali bo prihodnje leto znova kandidirala za položaj najmočnejšega evropskega politika. Znakov politične utrujenosti ne kaže, ostaja mrtvo hladna v vedno bolj histeričnem okolju. Njena govorica ostaja zmerna, razvnetežem pravi: če se bomo orientirali po govorici skrajnežev, bomo na koncu izgubili orientacijo. Toda ali jo sama še ima?

Kanclerka pooseblja nemško stabilnost, predvidljivost, demokratičnost, protinacizem. A to je samo en sloj. Njena Nemčija je s t. i. politiko siromašenja sosedov in zategovanjem pasu Uniji vsilila svoje reševanje krize in solirala v skupnosti, ki dolgoročno ne more preživeti brez elementarne solidarnosti. To ji je prineslo najprej ekonomsko, nato pa, v kombinaciji z vlogo evra in gospodarsko krizo, v kateri postanejo upniki vsemogočni, še izjemno politično moč. Zlasti jugu Unije je »nemška« EU zelo škodila, hkrati pa po vsej Uniji povečala socialne napetosti. Toliko bolj, ker EU pod taktirko bruseljskih vrhov (komisija, ECB, Nemčija, delno Francija) že dolgo pospešuje kleščenje socialne države, privatizacijo, deregulacijo itd. Nemčija je to že pod prejšnjim kanclerjem počela tudi doma. To je bil dolgotrajen, plazeč se proces, zakrinkan tudi s propagando o nujnosti reform, ki pa ni ostal brez posledic: z naraščanjem socialnih stisk, strahov in splošne negotovosti je ustvarjal idealen humus za ksenofobijo, nacionalizem, populizem.

In potem paradoks: kanclerka, marljiva vrtnarka tega rastišča, je s politiko odprtih vrat za begunce sama aktivirala speče resentimente. Zakaj je na široko odprla vrata, bo ostalo njena skrivnost; najbrž tudi zato, da bi sebi in svoji državi izboljšala imidž, saj je ta veljala za brezčutno silo, ki neusmiljeno zavija vrat Grkom in se tudi sicer kaže vedno bolj močna, brezobzirna in egoistična. Kakorkoli, begunska kriza, pa tudi terorizem ne bi mogla tako pregnesti Unije (vzpon skrajne desnice, odpor do priseljevanja, nepokornost višegrajcev, krepitev policijske države ...), če ne bi bil prej z obilno nemško pomočjo povsod postopoma pripravljen ustrezen družbeni teren. Žalostna ironija je, da je kanclerkino samo po sebi dobro dejanje prineslo vrsto slabih posledic. Tudi zanjo. A nekako pravično jo je dohitela lastna preteklost – socialna trdota in neobčutljivost, s katero je tlačila pol Evrope, pa tudi veliko svojih rojakov.

Morebitno slovo Merklove ne bi bilo tako pomembno, če ne bi bila Nemčija v Evropi tak polhegemon, njeno ravnanje pa v marsičem odvisno od tega, kdo in kako vodi to silo. Za Evropo je vprašanje, kdo bo prihodnji nemški kancler, najbrž pomembnejše, kot je za Ameriko dilema Clintonova/ Trump. Nemčija ima težo, ki lahko potegne celino na boljše ali na slabše. Položaj v njej pa je negotov, podobno kot v večini članic EU. Zmerna sredina (ki si te oznake glede uvajanja neoliberalizma nikakor ne zasluži) izgublja teren, krepita se populizem in skrajna desnica. Nova ekonomska kriza ni izključena, enako terorizem in nov begunski val, geostrateški položaj na obrobju Unije (Ukrajina, Turčija) je nemiren. V hudi konceptualni in dejanski krizi je tudi EU. To je eksplozivna zmes.

Večini Nemcev se zdi, da je Merklova še vedno nadideološka kanclerka vseh državljanov, vseh slojev – od tod njen vzdevek Mutti, mami. To iluzijo (nemška družba je daleč od idealne) ji je pomagala vzdrževati glavnina strank in medijev. A zdaj njeno cesarstvo konsenza, sredinskosti, politične zmernosti – vrlin, na katerih Nemci tako visijo – po malem razpada. To kraljestvo ne bi bilo tako krhko, če ne bi bil vtis sredinskosti, zmernosti, politične modrosti v marsičem varljiv. Ne povsem, v glavnem pa.

Odhod Merklove bi bil zato po eni strani olajšanje, po drugi pa še ena huda negotovost v splošni negotovosti. Mutti se sama zlepa ne bo odrekla kanclerstvu. V to jo bosta morda prisilila izgubljena naklonjenost ljudstva in nepodpora v lastni stranki. Težava je v tem, da se ne ve, kdo jo bo nasledil in kakšna bodo notranjepolitična gibanja, ki jih je sprožila ali pomagala sprožiti. Zamenja jo lahko veliko slabši naslednik. AfD se ne zdi muha enodnevnica, vse sredinske stranke pa se ji bolj ali manj prilagajajo. Tako prilagajanje praviloma vodi v to, da te populisti in ekstremisti na koncu povozijo. Najti bi se moral kdo, ki bi ponudil resno vsebinsko alternativo. A realne možnosti za to ni videti. Socialdemokrati so bolj ali manj salonska levica, Die Linke je prešibka.

Še zlasti po brexitu se kaže, da je Nemčija preprosto premočna za EU. Če taka država zagrizeno vodi zgrešeno politiko, lahko skupnost pogubi. Nemčija, v zadnjem stoletju država v silovito različnih vlogah, lahko potegne Evropo kamorkoli, v novo avtoritarnost ali bliže socializmu. Če bo Merklova ostala, bo verjetno vse po starem, in to bi bilo po svoje pomirjujoče. Toda če bo vse po starem, bo kanclerka, čeprav pragmatična prilagodljivka, zelo verjetno ostala zvesta svoji politiki do EU in jo bo tako razsula ali pa skupaj s Francijo ali sama ustanovila ožjo, tako rekoč zasebno EU. Eno in drugo bi bila njena zgodovinska (so) krivda.

Celo zdaj lahko kanclerka tak skrajno nevarni razplet še prepreči. A najmanj, kar bi morala storiti za to, je, da bi nehala drugim vsiljevati pogubno zategovanje pasu, zahtevo, da so bolj nemški od Nemcev. Da bi sama poiskala trajnejše rešitve, se pravi pomagala počlovečiti nemški in evropski kapitalizem, za to pa nima ne volje ne moči.

Celo zdaj lahko kanclerka tak skrajno nevarni razplet še prepreči. A najmanj, kar bi morala storiti za to, je, da bi nehala drugim vsiljevati pogubno zategovanje pasu, zahtevo, da so bolj nemški od Nemcev. Da bi sama poiskala trajnejše rešitve, se pravi pomagala počlovečiti nemški in evropski kapitalizem, za to pa nima ne volje ne moči.