Olja Grubić, vizualna umetnica in performerka ...

Olja Grubić je letošnja prejemnica sredstev Kulturnega evra pri Kinu Šiška, kjer bodo izdali knjigo z naslovom Psihološki kanibali. Umetnica se v njej ukvarja s konceptom plutokracije, vladavine peščice najbogatejših, in cenzuro, ki jo ta peščica izvaja. Knjiga, ki je v celoti cenzurirana, tako nima več besedila, samo še »psihološke mine«, čipe, kakršne sicer najdemo v rojstnodnevnih voščilnicah, le da na njih niso posnete melodije, ampak zvoki s treh področij, ki jih umetnica definira kot izvore oblasti in cenzure: vojska, politika in religija. »Psihološke bombe« so miksi posnetkov različnih političnih govorov, verskih napevov in vojaških akcij, zmiksani v 10-sekundne posnetke, ki jih je pripravil Jernej Kapus, glasbenik in grafični oblikovalec. Če boste pozorno prisluhnili, boste med njimi slišali Donalda Trumpa, Ave Mario, bombardiranje Beograda in podobno. Prepričanje, da živimo v času, ko ni več cenzure, je po mnenju Olje Grubić mit. »Danes je še vedno veliko cenzure, le da je ta manj očitna. Imamo že vnaprej postavljena pravila obnašanja, kaj lahko in česa ne smemo,« vsega tega pa se držimo, da bi lahko preživeli v družbi, kjer vladajo že omenjene vojska, politika in religija, poenostavljeno: kapital. Med listanjem knjige se tako lahko vsak posebej zamisli, kaj v njegovem življenju je bilo deležno cenzure.

Ko je junija letos prvič samostojno razstavljala v Novigradu, sta tako razstava kot katalog doživela cenzuro; razstava Druga strana duge (Druga stran mavrice) je namreč sestavljena iz risb teles, med katerimi so tudi številni seksualni prizori, ki zaradi svoje eksplicitnosti niso bili vključeni v razstavo, ali uporabljeni na plakatu razstave. Razlog za to naj bi bil v politični in religiozni naravnanosti te regije.

Olja Grubić meni, da bi bilo cenzure manj, če bi razstavljala drugje, prav zato se je po končani gimnaziji, ko se je odločala med študijem medicine in umetnosti, odločila, da se na študij odpravi v Ljubljano, na Akademijo za vizualno umetnost (A.V.A.), kjer je diplomirala iz konceptualizacije prostora. Da jo je nekoč zanimala medicina oziroma predvsem človeška anatomija, lahko vidimo po njenih risbah, na katerih pogosto ni barv, zgolj jasne telesne linije. »Čeprav me zanimajo barve, teh na razstavi Druga strana duge praktično ni bilo. V svojem oblačenju in delu sem začela izključevati barve, ker mislim, da svet vendarle ni tako obarvan, kot bi moral biti.« Tudi katalog razstave je bil zato pobarvanka, h kateri so bile priložene barvice za barvanje aktov. »Z njo sem hotela odpreti lgbtiq prostor, ki je še vedno precej zaprt, kar se še posebej dobro vidi na Paradah ponosa.

Na letošnji v Ljubljani smo na primer lahko videli gospo, ki je ob pogledu na parado zaprla okno in vanj pljunila.« Sledi načelu osebno je politično, zato v svojih projektih, med katerimi je veliko performativnih, vedno izhaja iz sebe. Pred dvema letoma je sodelovala v projektu Realnost izgubljena in najdena, v katerem je skupaj z Yuliyo Molino, Vedranom Grubićem in Borutom Bučinelom odstirala svet ljudi s shizofrenijo. Sama je odraščala s stricem, ki ima shizofrenijo, zato je pri razstavi uporabila nekatere njegove zgodbe, na primer to, da ščurki ljudem vsajajo čipe, prek katerih jih nato nadzorujejo.

Na razstavi v GT22 v Mariboru in v MoTa v Ljubljani je bilo tudi ogromno belih balonov, ki so simbolizirali družbena pričakovanja in predsodke in skozi katere so se morali prebiti obiskovalci in obiskovalke, ob koncu razstave pa so jih pacienti in pacientke iz bolnišnice Polje popokali z iglami. Osebnega se dotika tudi v performansih, kot so bili tisti v okviru laboratorija Via Negativa z Bojanom Jablanovcem, kjer se je prvo leto ukvarjala s pravico do splava, letos pa občinstvu v performansu Sugar dajala nasvete, kako se vesti, da vas bodo imeli vsi radi.

Olja Grubić skupaj z Jernejem Škofom vodi skupino Kabaret Tiffany, znotraj katerega skuša presegati klasične kabarejske oblike. Na primer s točko Crazy Diamond, v kateri njen lik odide na Sonce, kjer spi z različnimi osebami in se na Zemljo vrne pokrita s svetlečo se spermo. V serijah Mother Issues in Female Troubles pa se ukvarja s kritiko umetnosti in likov v zgodovini umetnosti. Obvezno seveda tudi z Marino Abramović. Za kabare se je navdušila na delavnicah Ursule Martinez, ki je sodelovala na festivalu Mesto žensk, na katerem se bo letos predstavila tudi sama.

Za Mesto žensk pripravlja performans Digitalni KupleRaj, ki je nastal na podlagi raziskovanja darkneta in spletne strani chaturbate. V njem bo umetnica skupaj z Živo Petrič premikala meje komunikacije; prek vmesnika bo v stiku z obiskovalci in obiskovalkami, ki bodo lahko predlagali, kako naj poteka performans.