Drago Bajt: Kar je sonce za luno, to je Rusija za nas

+ + + +

Študija o socialističnem realizmu.

Socrealizem je bil uradna estetska doktrina v Sovjetski zvezi od konca dvajsetih let pa do zadnjih let imperija. Vladal je v literaturi, na filmu, v gledališču, seveda tudi v arhitekturi in kiparstvu. Bil je angažirana umetnost, pri kateri so umetniki delovali kot inženirji človeških duš, ko so realnost prikazovali po navodilih in doktrinah politbiroja. Junaki, ki so utelešali socialistične ideje, so bili apriorni pozitivci, buržuji, pripadniki bele garde in meščani so bili negativci. Torej črno-beli svet brez notranjih dilem.

Vsakič, ko partija sproži kampanjo, so v prvih vrstah njeni umetniki. Tako kot v SZ tudi na Poljskem, Madžarskem, v vzhodnem bloku in Jugoslaviji. Ko Tito in njegovi zaženejo brigadirske akcije gradnje cest in železnic, zapoje lirika krampa in lopate: »kriki, luči, kompresor brni, svedri jekleni vrtajo v skale«. Agitke v verzih kujejo tudi kasnejši lavreati demokracije, kot so Pavček, Kovič in Minatti. Juš Kozak ubesedi ustvarjalno načelo: »Umetnik bo hodil po tovarnah in dvigal zavest. Oblikoval bo delavca s peresom, s filmom in igro.« Partija vlada ob pomoči umetnikov. Ni prostora za absurd, fantastiko ali mistiko. Status disidentov dobe celo zahodni pisatelji Proust, Joyce, Gide, Kafka ter domači cinik Zupan.

Socrealizem ni bil ena izmed umetniških smeri, ampak mastodontska organizacija. Ko so pod Leninom ustanovili »Proletkult«, je bila vanj vključena vojska 80 tisoč aktivistov in bodočih literatov. Kriterij umetnosti ni bil bralec, temveč državni aparat, ki je sočasno izničeval druge umetniške smeri, prepovedoval in zapiral disidentske avtorje, ki so sledili drugačnim idejam.

Obsežno delo z nazorno primerjavo sovjetskega originala in jugoslovanskega posnetka, ki pa je za bralni užitek napisano preveč shematično.