Pri šestnajstih na zavodu

Ko se je Jani Sever znašel na zavodu za zaposlovanje, ga je presenetilo, kako veliko in koliko različnih ljudi se tam »preklada«. Med pogovori z zaposlenimi na zavodu je začel spoznavati, kakšni so profili ljudi, ki so uradno prijavljeni kot brezposelni. Zgodbe o mladih in izobraženih, ki nikakor ne morejo dobiti zaposlitve, so postale že stalnica medijskega poročanja, Sever pa se je v dokumentarcu Status Zero lotil najmlajših na zavodu, takšnih, ki so med uradno brezposelnimi že pri 16 letih.

Status Zero je oznaka za mlade, ki so opustili ali zaključili šolanje in so brez stalne zaposlitve. Tovrstna izključenost iz izobraževalnega sistema ali trga dela pomeni tudi izključenost iz družbe, zato se za številne s takim statusom zdi, kot da so obsojeni na doživljenjsko brezposelnost. Jani Sever v filmu predstavi zgodbe fantov, starih od 18 do 22 let, in 16-letnega dekleta, ki jih je spoznal prek programov PUM-O, projektnega učenja mladih odraslih. Spremljal jih je eno leto in pri tem mu je uspelo ujeti negotovost in odrinjenost mladih, ki se jim je kariera začela z brezposelnostjo.

Čeprav v dokumentarcu spremljamo osebne zgodbe mladih, ki jih zaznamujejo odrinjenost zaradi istospolne usmerjenosti, težave doma, ki so nekatere pripeljale do zapora, pogojne kazni zaradi preprodaje drog, odtujenost od staršev in bližnjih, je v filmu izstopajoč poudarek predvsem to, kaj se zgodi, ko smo enkrat izključeni iz »običajnega« toka dogodkov. Govori o tem, kako težko je na že tako neprijaznem trgu dela iskati zaposlitev, sploh če si že pred polnoletnostjo izključen iz izobraževalnega sistema.

V filmu se mladi z maturo in sprejemnimi izpiti trudijo vrniti v šolo, a se to pogosto izkaže za precejšen izziv. »Vsak povratek je težak,« pravi Sever, ki se je po številnih filmih, pod katere se je podpisal kot producent, tokrat prvič pod dolgometražni dokumentarni film podpisal kot režiser. »Spremeni se družba, izguba časa pa tako pomeni, da so tisti, ki se vrnejo v šolo, starejši od svojih sošolcev. Hkrati pa enoletni program, ki ga obiskujejo in v katerem se z njimi ukvarja peščica entuziastov, seveda ne more odpraviti razlogov, zaradi katerih so sploh zašli v težave.« Razlogi za njihove težave so, kot rečeno, različni, se je pa pri tistih, ki so nastopali v Severjevem filmu, pokazalo, da razlog večinoma ni bilo odraščanje v družinah s hudimi eksistenčnimi težavami. »Gre predvsem za posledice odraščanja v okolju, ki ne razume potreb otroka. Junaki filma so pravzaprav predstavniki nekakšnega srednjega razreda. Razlogi za njihove težave so zelo različni in o njih ne bi želel na pamet razpravljati. Jih je pa mogoče ob gledanju filma, po mojem mnenju, dovolj jasno prepoznati.« Nastopajoči se v filmu preživljajo z občasnimi deli, na primer varovanjem lokalov, raznašanjem časopisov, delom v zavetišču za živali, anketiranjem za Ninamedio, kjer je eden od nastopajočih klicane spraševal o tem, kakšno mnenje imajo o direktorju NLB.

»Brezposelnost je problem kapitalizma in tudi prihodnje generacije se mu ne bodo mogle izogniti. Fantje in dekle, ki nastopajo v filmu, se ne slepijo s tem, da jim bo izobrazba avtomatično prinesla zaposlitev. Zavedajo pa se, da jim lahko da možnost za boljšo zaposlitev. Za delo, ki morda ni delo na črno, in konec koncev za delo, ki bi ga lahko opravljali z veseljem,« pravi Sever.

Omenjeni anketar danes, kot je povedal na premieri filma v Kinu Šiška, dela v domu starostnikov, kjer skrbi za mlade invalide, za kar je požel bučen aplavz. Navdušeni kickboksar se je pohvalil, da je bil prav na dan premiere na razgovoru za službo, eden od njih je začel delati kot natakar, spet drugim še ni uspelo narediti sprejemnih izpitov ali mature. Stvari se za nekatere počasi premikajo v pravo smer, a kot opozarja Sever, bi kljub strukturnim razlogom za brezposelnost pomoč morala biti čim bolj individualna. »Vsekakor je dobro, da obstajajo programi za brezposelne, in bilo bi še bolje, da bi jih bilo več. Pomoč posameznim brezposelnim bi po mojem mnenju morala biti čim bolj individualna, saj je na koncu predvsem od vsakega brezposelnega in njegovega osebnega angažmaja v veliki meri odvisna njegova prihodnost. Seveda bi to zahtevalo veliko več finančnih sredstev, ki bi omogočala socializacijo ljudem v težavah. To pa se vedno lahko prevede tudi v denar, ki ga na ta način država prihrani.« Vendar, ali država in družba mladim dajeta »drugo priložnost«? »Če so jo pripravljeni izkoristiti, jo imajo,« meni Sever.