Joyce Carol Oates: Pikov fant

+ + + +

Tretji od bratov dvojčkov

Julian Barnes je, potem ko je preučil življenjepise nekaterih izbranih francoskih in britanskih pisateljev, ovrgel prepričanje, da so pisatelji kaj boljši, bolj moralni, prijaznejši, bolj sprijaznjeni od drugih. Ne, od drugih se ločijo le po tem, da bolje pišejo. Tudi Rush, srednje uspešen pisec žanrskih romanov, ki ga nekje hvalisavo označijo za Stephena Kinga za džentelmene, karkoli že naj bi to pomenilo, kaj res dobrega razen v sfero sterilnega verjetno ne prispeva; ko pošlje velikemu vzoru svoj roman, mu ta odpiše le s posmehljivo repliko.

Kadar pišemo o slogu, pogosto govorimo o podzemnem, subtilnem toku, ki se kot slutnja svaljka pod zapisom. Nekoč so ob tem govorili o branju med vrsticami, samo tam zadnje čase ni nič. Da bi prikazali to iracionalno, slutenjsko, podzemno in neulovljivo, nekaj kot temno in neotipno snov, so si potem izmisli motiv dvojnika. Slika Doriana Greya, ki se stara namesto naslovnega lika in dobiva vse bolj spačene poteze, objestnejši in zlobnejši ko je portretiranec, ali doktor Jekyll in silak Hyde, ki se izmenjujeta v istem telesu, sta že dva primera romantičnega dvojniškega razkola. Pri Oatsovi pa se razcepi pisatelj, katerega glavni vzor sta uspešni Kralj srhljivk in roman o pisateljevanju Izžarevanje. Na uspešnega in delovnega Rusha ter na Pikovega fanta, ki piše bolj divje, okrutneje in krvoločneje in mu sicer pedantna in na podatke oprta roka drsi kar sama od sebe in listi se kopičijo in pogosto tudi hitro in sproti pozabi, kaj je napisal. Tu so še drobne nasilnosti pri pisanju. Postopno pa se Pikov fant iz pubertetniškega zoprvalca spreminja v zlobnega najstnika in se vse bolj osamosvaja.

Oatsova pelje zgodbo s predvidljivim koncem dovolj insajdersko, z vpogledom v literarno sceno ter s pogosto neposredno navezavo na tradicijo žanra in njene izpostavljene stebre. Izdatno pobira in priklicuje iz tradicije; ne samo pisce, ne samo sloge, ne samo odnose med založbami, zvezdniki peresa in množico tam zunaj, ki jih hoče iztožiti zaradi kraje, plagiata, česarkoli, ker so pač bogati in slavni, tožeči pa bi s tem morda dobili vsaj kaj od tega. Nekje do polovice, ko pobudo in skoraj tudi besedo prevzame Pikov fant, tako rekoč navijamo za Rusha, naj bo malo razumnejši. Ampak ne, popivanje, ki se ga ne zaveda, pogledi okolice, destruktivni glas, ki pridobiva težo in decibele, s krvjo poškropljena obleka, vse skupaj vodi do tja, od koder ni rešitve. Čeprav Pikov fant pobere že znane motive in zaplete in je od časa do časa predvidljiv, tematiko všečno in dovolj ustvarjalno preoblikuje, da nas avtomatizirani in postopno vse bolj asocialni pisatelj pritegne. Ali pa nas vsaj zanima, kako se bo boj za dušo iztekel.