Iztok Geister: Doživeti Škocjanski zatok

Bard prirode v žanru turističnega vodnika.

Se ve, da oksimoron, toda Geistrova zadnja knjiga je formalno gledano prikaz naravnega rezervata. A avtor ne poskuša nagovoriti novih obiskovalcev z vabečimi fotografijami; to stori šele po uvodnem tekstualnem delu. Najprej jim predstavi fenomen zatoka in jih uvede v eskozofski pogled. Namesto da bi bralec stopil v rezervat kot na razstavo, bo pridobil spoznanja, kaj sploh je divjina. Reka Rižana ni le voda, ki se izliva v morje, ampak orjaški stvaritelj zemljepisne zgodovine, saj je skozi čas z naplavljenimi usedlinami zatrpala morski zaliv več deset metrov globoko. Pesnik skupine OHO danes ustvarja besedna orodja, s katerimi sploh lahko opiše prirodo. Tako nastopajo: »seleče se« lastovke, skrb za »negodne« mladiče, poloj, cvetana, osočnik, »zastalo« sadje na drevju, drugi »nadomestni« zarod … In prav njegov besedni izbor povzdigne pisanje iz togih leksikonskih navedb v poezijo narave, ki ni nikoli povsem doumljiva. Kdor bi na slepo izbral dan, da si iz opazovalnic ogleda tamkajšnjo favno, bo razočaran – ugledal bo vsega nekaj živalskih vrst, čeprav mu gnezditveni seznami obetajo razkošje pogledov.

Opazovanje v zatoku ni sprehod skozi galerijo, kjer te eksponati negibno čakajo. V resnici je bralec že vnaprej zafrustriran, saj mu je jasno, da tega, kar zna videti avtor, ne bo videl. Recimo čudo opoldanskega škrlatca (vrste kačjega pastirja), ki ima toliko tekmecev, da po paritvi ne more zaščititi samice in se mora ta že med otresanjem jajčec pariti z drugim samcem. Čeprav je morebitni obiskovalec oborožen s koledarjem, ki razkriva, v katerem času ptice gnezdijo, kdaj priletijo iz drugih krajev, kdaj je zatok tako zaraščen, da je bolje ogledovati se za racami, čapljami, ujedami in gosmi, se po branju v njem sproži misel: zakaj bi sploh šel v Škocjanski zatok, ko pa lahko razpre oči radovednosti že v bližnji okolici.