Brane Mozetič: Objemi norosti

+ + +

Utrujenost in brezstrastnost

Objemi norosti so zgodba o pisateljskem vsakdanjiku. H kateremu sodijo tudi nabiranje gradiva na terenu, druženje s kolegi in klavzura v kakšni od pisateljskih kolonij oziroma raba štipendije, ki vključuje bivanje in hrano. Ta, v katero gre prvoosebni pripovedovalec, ima kar nekaj smešnih elementov; ne samo stereotipizirani kolegi, ki se zaradi takšnih ali drugačnih zgodovinskih razmer ne morejo ali ponavljajo že večkrat obrnjene stavke o lastnem narodu in njegovi veličini, še smešnejši so tisti, ki celotno ustanovo vodijo. Patetični, blago kaznovalni, z utečenimi in popolnoma neživljenjskimi rituali.

Na drugi strani pristen pisateljev nemir. Najprej zaradi zveze doma, ki je razpadla, zaradi spominjanja na pretekle partnerske odnose, ki se niso izšli srečno in so očitno prostor nostalgije, tiho pekoč spomin. Pogosto je razpad zveze povzročila hospitalizacija partnerja, zaradi nagnjenosti in občutljivosti. Zdaj pisatelja goni in zanima skrivnostni mladi kolega, ki je utelešenje lepote, vendar tudi malo skrivnosten, predvsem pa bi rad ohranil početje, ki se ne razvije v odnos, v tajnosti. Vendar kot da je prepozno za vse; kjer bi morala biti pristna strast, so spomini in ne do konca zaceljene ljubezenske rane, tudi erotika je popisovana hladno, distancirano, kot niz skoraj neuspelih ali vsaj ne do konca zadovoljivih telesnih srečanj. Kakor da bi bližina zapeljivca in lepotca sprožila spomine na partnerstva in ponesrečena srečevanja, v katerih interes obeh v odnosu ni bil uravnotežen oziroma simetričen, kot da gre za še en nesporazum. Dobimo isti občutek kakor pri prozi Suzane Tratnik; niti margina ni prostor romantične svobode, napolnjena je s tistimi, ki varajo, in varajo pač z manjšimi vložki, tudi emocionalnimi.

Vendar so v državi, kamor pisatelj odide na ustvarjalni oddih, klubi in prireditve, ki vzburkajo njegovo domišljijo, čeprav se niti tam ne spusti povsem s povodca. V lokalih imajo mlade fante vsem na uslugo in priredijo celo pravo borzo sužnjev. Za izbrance in izbran okus. Vendar se nekako hkrati pojavi begunska kriza. Šotori, množice, vse to pritiska na vrt ustanove za pisatelje in postopek deložacije pisateljske srenje je na moč podoben delovanju z begunci. Zmeda, naglica, vlaki, transporti, vsi smo v istem zosu, v tem sporočilu izzveni Mozetičev roman, in morda zunaj kolonij in taborišč, enkrat surovo begunskih, drugič navidezno pisateljsko zaščitniških, ni nobene razlike (več). Surova in neprizanesljiva proza.