Metka Furlan: Prispevki k slovenski in slovanski etimologiji

+ + + +

Etimologija je eno redkih področij, kjer avtor osebno pozna svojo publiko. Tu ni spektakla kot pri arheologiji, kjer najdena črepinja navduši svet z odkritjem civilizacije izpred tisočletij. Ker se ukvarja z besedami iz časov, ko pogovorov še niso pisali, nima predmeta, ki bi ga lahko pokazala. Na voljo ima zakone glasovnih sprememb, narečja obrobnih krajev, kjer vztrajajo stari besedni obrazci, pravila primerjalnega jezikoslovja, semantike, gramatike, morfologije in tudi etnologije ter kulturne zgodovine. Odkritja etimologije izvirajo iz moči posamezne interpretacije, ki pa je pisana v znanstvenih konceptih. Etimolog in bralec sta z dveh različnih planetov. Pa vendar, kakšna spoznanja se skrivajo v knjigi?

Besedi »oče« in »oča« sta sinonima, kjer slednji meri na arhaičnost. A avtorica se pri tem povpraša, zakaj se je pojavila potreba, da so stari Slovenci začeli uporabljati in razlikovati ti dve besedi. Je bil »oča« le izraz za starega očeta? Skozi polemiko z dosedanjimi ugotovitvami in s paralelami k pojmoma »očanec« in »očak« pokaže na trenutek, ko je stari gospodar predal vlogo gospodarja sinu, ki je bil zdaj novi »oče«, sam pa je postal »oča«. Etimologija torej, ki ne pojasni le soobstoja dveh sopomenk, temveč pokaže na moč jezika v ustroju družbe. Ko je stari gospodar sklenil, da prepusti oblast nad lastnino, je ostal brez materialnega bogastva, toda družba se mu je oddolžila tako, da mu je podelila najmogočnejšo oznako – starejši izraz »oča«, skratka mož, ki mu je uspelo ustvariti premoženje in ga nesebično izročiti naprej.