Lop po ženskah, drugič

Maja Novak

7. 10. 2016  |  Mladina 40  |  Ihta

Saj ne morem verjeti. Kratko malo ne morem verjeti, da že vdrugo pišem kolumno na isto temo in s skoraj enakim naslovom, kot ga je nosila prva – ker ne morem verjeti, da je moja država, ki si domišlja, da je kolikor toliko blizu najbolj prosvetljenim in najbolj z znanstvenimi dognanji oboroženim državam na svetu (recimo, da bi ji za inteligenco prisodili bonitetno oceno B–), po treh letih spet povsem resno začela razpravo o odpravi brezplačne peroralne kontracepcije za ženske v plodni dobi. Te naj bi v prihodnje za tabletke vsak mesec odrinile dobre štiri evre, če jih bodo seveda v svoji tanki denarnici našle, in tako rešile zdravstveno blagajno. Slava moji državi, odlično si zna izbirati žrtvena jagnjeta.

Ko sem leta 2013 prvič tožila nad takim pometanjem z nežnejšim spolom, so bralci Mladine pod kolumnami na spletu še lahko objavljali bolj ali manj duhovite komentarje. Imela sem zvestega občudovalca, katerega zapisi so bili vedno na meji dobrega okusa in osebnih žalitev (le da na oni strani meje) in ki se je v polomljeni slovenščini spet in spet jezil name ter mi oporekal. Prav pogrešam ga, tega bavbava. No, in ta genij je o predlagani uvedbi plačljive kontracepcije kleno pribil: »Seveda, saj država tudi meni ne da brezplačnega aspirina, kadar me boli glava.« Ob tem sem pomislila, da je svet dobil novo osnovno mersko enoto za zagovednost: en aspirin.

Kajti razlika med glavobolom in nezaželeno nosečnostjo je kajpada v tem, da mačo, ki si ne more privoščiti aspirina, lahko leže v temo in potrpežljivo počaka, da bodo muke minile same od sebe. Saj je dedec, madona, bo že prenesel. Pri nezaželeni nosečnosti pa ne zaležejo noben počitek ne domači čajčki. Ali se konča s splavom ali pa z nezaželenim otrokom; tertium non datur.

Poljska, ki je po inteligenci dokaj v sorodu z našo klavrno Slovenijo, te dni protestira proti predlogu konservativne stranke Pravo in pravičnost, da bi prepovedala za zdaj izjemoma še dovoljen splav, kadar je nosečnost posledica posilstva ali incesta. Si lahko predstavljate, kakšna čustva preplavljajo mater ob pogledu na novorojenca, ki je na svet privekal zato, ker se ji je zgodilo nekaj pošastnega? Ne, seveda si ne morete, saj ste dedec, madona. Naj vam namignem: dolga leta bo pred očmi imela živ spomin na nepopisno bolečo osebno tragedijo. In ali si predstavljate, kako se počuti, kako odrašča in v kaj odrase otrok, ki se vse mlado življenje zaveda, da ga mama ne more imeti rada, ne da bi bil tega sam kriv?

Slava moji državi, odlično si zna izbirati žrtvena jagnjeta.

Morda bi bilo zanj res bolje, ko ga ne bi bilo; kot bi bilo to morda bolje za tiste, ki bodo zaradi žlahtnih namenov naših oblastnikov (tudi) v prihodnje po sili, lačni in brez veselja odraščali v slovenski revščini ter slovenski nevednosti. Samo upamo lahko, da ne bodo njihovi starši kljub pomanjkanju prebogati, da bi jim mačeha vlada subvencionirala šolsko prehrano.

Ampak pustimo čustva in dobro počutje ob strani, saj jih vnemar pušča tudi država, in se posvetimo hladni, trdi, razumski, edini zveličavni, v dobi neoliberalizma vseodrešujoči sveti veri, ki se ji reče ekonomija. Tule bo moja kolumna mogoče malce zašepala, ker se na številke ne spoznam. Sem pač ženska: baba neumna, in docela pravično je, da me država vsak dan sproti kaznuje za to.

Prvič, kaj natanko bo zdravstvena blagajna prihranila, če bo odrešena izdatkov za peroralno kontracepcijo, hkrati pa bo morala izdatneje segati v žep za tisto najgršo in najbolj ponižujočo obliko kontracepcije, ki se ji reče splav? Morda bi bilo najpametneje zaračunavati tudi tega? Če si ga katera ne more privoščiti, naj, lepo prosim, rodi otroka, ki države, pod pogojem, da odpravimo še otroške dodatke in privatiziramo šolstvo, ne bo stal niti evra. Ne nje.

In drugič: naši vrli delodajalci nenehno tarnajo, ker jih »bolniške« njihovih sužnjev tako drago stanejo. V Slovenskih novicah sem prav te dni prebrala nekakšno jadikovanje nad preštevilnimi in predolgimi »bolniškimi«, ki bi jih bilo treba vsaj časovno omejiti. Če si bodo delavci po preteku takega ali drugačnega roka še drznili biti bolni, naj, lepo prosim, izvolijo na cesto. Saj so tako ali tako vsi simulanti, je med vrsticami dal vedeti komentator Novic.

No, in ženska, ki jemlje tabletke, vsak dan vestno prihaja na delo, kjer se trudi po svojih najboljših močeh, da se vse iskri in kreše, ad maiorem Dei gloriam in v nepopisno zadovoljstvo poslovnega računa svojega delodajalca. Delavka, ki si tabletke ne bo mogla kupiti, pa bo zaradi splava odsotna vsaj en delovni dan (abortusov namreč na srečo še ne opravljajo v zavetju noči niti ob koncih tedna, kot to zaradi priliva poljskih nosečnic počnejo na Češkem), morda pa bo preležala celo dva ali tri. Bolniška! Izguba dobička! Ubogo gospodarstvo! Seveda bo bridko preizkušani delodajalec še huje prikrajšan, če bo delavka brez tabletke postala mati. Ta mrha nemarna bo prosila za bolniško vsakokrat, kadar bo otrok gorel od vročine ali staknil ošpice. In tako se sprašujem: zakaj se kapitalistični lobiji ne zavzemajo za brezplačno kontracepcijo? Prav ta bi jim zagotovila nenehno navzočnost pridne delovne sile, nad katero bi bilo mogoče ad infinitum vihteti bič smotrnega, čudovitega, napredek, blaginjo in srečo prinašajočega neoliberalizma.

Kako? Aja, seveda, prav imate – se pozna, da ste dedec. Seveda bodo pri tabletkah varčevale in nezaželene otroke povijale predvsem tiste najmanj privilegirane: brezposelne, neplačane pripravnice, prekarke. Te se gospodarstva seveda ne tičejo. Niti države. Naše države se ne tiče nič razen njenih lastnih potreb in bonitetnih ocen hiše Standard and Poor’s. Kako zgovorno ime: poor pomeni reven, zato država skrbi, da bomo ženske še večje reve.