Vladimir Bartol:  Zbrano delo: krajša proza, 1935–1945

Devet zgodb, ki jih je Bartol (1903–1967) objavil v revijalnem tisku.

Akademija v dolgoletnem projektu zbira in objavlja celotni literarni korpus velikih literatov. Toda v tem primeru ne gre le za hommage, temveč za izjemen del slovenske književnosti, ki je ostala marginalizirana in sistematično prezrta.

Ta kratka proza se bere kot scenarij za vloge, ki sta jih v novem valu igrala Maurice Ronet in Michel Piccoli, Ljubljana, Kranj in podeželska mesta pa kot francoski milje tridesetih let. Namesto junakov Voranca, Kozaka in Finžgarja, proletarske žalosti ali trdnega kmetstva, čiste ljubezni ali enosmerne zlorabe avtor slika igrivi svet buržoazije. Nastopajo: arhitekt, veleposestnik, dedinja gradbenega barona, komponist, igralka, režiser, filozof, zdravnik, feljtonist, notar, graščakinja, pridigarji z Jutrovega … Ljubimca si vsak dan telefonarita, ljudje si pošiljajo brzojave, razdirajo zaroke – pri Bartolu ni naivnih, so le različni akterji. Začne se kot romanca med nedolžno gimnazijko in salonskim levom, konča pa kot razkritje prebrisane cipice. Dva gledališka tovariša: prvi pripravlja revolucionarni komad, drugi ga vseskozi podpira, a mu obenem že pripravlja pogreb; prepriča dva igralca, da vlogi odigrata po svoje, obenem pa najame še nekaj gledalcev, ki se na seriozni tragediji začno krohotati, in potem delo raztrgajo celo kritiki. Strel v glavo in srčna kap ali pa vsaj popolni obrat dominirajo v tekstih. Jasno, junaki ne priznavajo ne cerkvene ne socialne morale.

Od kod se je vzel ta pisec, ki je segal onkraj vseh literarnih in družbenih norm tedanjega toka literature? Otroštvo je preživljal v Trstu, študiral na Sorboni, preživel leto v beograjski prestolnici, študiral filozofijo, gradil amoralizem, makiavelizem in relativizem. Zgrešil je kraj, ko je bival v Ljubljani, in še bolj čas, ko je po vojni deloval kot kulturni delavec v režimu, pod katerim ni smel ponatisniti svojih najboljših del, kaj šele ustvarjati v bartolovski maniri.