Štrebarka

Maja Novak

14. 10. 2016  |  Mladina 41  |  Ihta

Slovenija torej ne bo generalno sekretarila v Združenih narodih – ovbe. Dosežki dr. Danila Türka na poskusnih glasovanjih so bili sicer izvrstni (temu je najbrž bolj od njegovega rodu botrovalo dejstvo, da ga je marsikateri glasovalec poznal kot odličnega organizatorja, pravnika in diplomata), ampak za Slovence to ni dovolj. Treba je biti prvi, pa nam ni bilo dano, ker so se proti nam, velikanom, titanom in polbogovom, zarotile nekakšne marginalne države, kakršne so ZDA in SZ. (Ups, pardon, Rusija. Dokler bodo imeli Putina, se mi bodo napake pač dogajale.) Celo radijski Val 202, ki po inteligenčnem količniku znatno prekaša nacionalno televizijo, se je v jutru po (ne)izvolitvi Slovenca za prvega moža svetovne organizacije odel v pogrebne tone. Da bi nas potolažil, je na dan spet privlekel Aleksandra Čeferina in njegovih 42 glasov podpore. Če prav razumem ljudsko evforijo, je Čeferin postal papež, drugače si vsega tega rajanja ob njegovi izvolitvi ne morem razlagati. No, pa tudi na vesoljnih lepotnih tekmovanjih imajo naše misice še nekaj možnosti za zmago, nas je potolažila valovska voditeljica, in če bog da, se bomo Slovenci ponašali s prvo damo Amerike. (Mimogrede – samo mimogrede, ker si Melanija več od »mimogrede« ne zasluži. Le od kod se je vzelo vprašanje, »kaj bo Melanija Trump naredila za Slovenijo«, če se njenemu možeku posreči, vsemu svetu pa grdo zalomi? Saj je vendar naredila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi se Slovenije za vedno znebila. Zlobneži celo trdijo, da se je slikala gola in bila dekle na poziv. Pa nikarte misliti, da jo obsojam – tudi sama bi bila pripravljena grešiti, če bi to pomenilo, da bom pobegnila kam daleč od tod, tako kot lastovke jeseni.)

Patološka želja Slovenije po »prepoznavnosti«, po takih ali drugačnih vpisih v Guinnessovo knjigo butastih rekordov, po takih ali drugačnih športnih zmagah, pa četudi v frnikolanju ali špani, po tem, da bi vodili ves svet, ne le svetovnega nogometa, v nasprotju s sleherno logiko čedalje bolj narašča, dlje ko smo na svetu, dlje ko smo »suvereni«, bolj ko odraščamo, čeprav bi morala odraslost pomeniti, da smo se znebili nekaterih najstniških kompleksov. Če ne bi bilo žalostno, bi bilo smešno. Naš ugled v svetu je natanko takšen, kakršnega si zaslužimo; (ne)ugled sleherne države je samo odsev realne svetovne politike in ne nekakšne spletke poslednjih templjarjev ali Opusa Dei. Dokler slovenske multinacionalke, ki jih ni, ne bodo upravljale tistih 99 odstotkov svetovnega premoženja, ki ni v rokah delavcev, kmetov in poštene inteligence, se pač nihče ne bo kaj prida menil za nas. Pa je to res kaj hudega? Lahko bi se v miru božjem posvetili reševanju domačih težav in oživljanju pokojne socialne države, namesto da manično energijo namenjamo temu, da si obuvamo mamine čevlje in se mažemo z njeno šminko, kar naj bi dokazalo, da smo že »veliki«.

Ampak Slovenija je, kaj se tu more, štrebarka. Vsak osnovnošolski razred pozna kakšno. Vsi jo sovražijo. To je tista punca, za katero je sleherna ocena, nižja od odlične, katastrofa. Po pouku obiskuje glasbeno šolo, kjer trpinči klavir, hodi k judu in jahat, ukvarja se z izraznim plesom, uči se kitajščine, je glavna v ekološkem krožku in ureja šolski časopis. Le zakaj je starši, ki so verjetno še huje zakompleksani od nje, ne pustijo, da bi se kakšno deževno popoldne preprosto valjala po kavču in požirala Harryja Potterja ali Vampirsko akademijo? Tragedija je v tem, da deklica nima posebnega posluha ne za klavir ne za kitajščino, šolska snov pa ji gre stežka v glavo. Kratko malo je ne razume in dejstev, s katerimi ji postrežejo učbeniki, ne zna povezati z ničimer pod soncem nebeškim. Zato mora garati še bolj. Vsega, česar ne razume, se mora naučiti na pamet. Če jo potem, ko zdrdra z drilom usvojeni stavek, pobaraš po razlagi, ga v odgovor zdrdra še enkrat, verbatim. Tako ne gre na živce le sošolcem, temveč tudi učiteljem, ki jo prav hudobno poskušajo zalotiti pri nerazumevanju snovi in prisiliti, da bi na pamet brezhibno naučeno matematično formulo dejansko uporabila za, na primer, izračun površine šolskega igrišča. Pa ne gre in učitelji ji pritisnejo trojko. Potem pa so jok in stok in škrtanje z zobmi.

Psihiatri za silo vedo, kaj povzroča zakompleksanost pri posameznikih; resda zgolj za silo, pa vendar. A zakaj so zakompleksani celotni narodi, celotne države? V slovenskem primeru bi bilo morda mogoče kriviti »nesrečno otroštvo«, toda mar je bilo res nesrečno? Dobršen del smo ga preživeli pod tujčevo peto, ampak mi vendar ljubimo tujce! – kličemo jih k sebi, jim vabljivo mahamo pod nosom z ostanki nekdaj delavskega, danes pa državnega premoženja, radi jih ubogamo: kadarkoli nam EU ukaže napisati domačo nalogo, med naslednjo učno uro nestrpno dvigamo roko, da bi nam t’ršica dovolila svoj umotvor glasno prebrati pred vsem razredom. Torej smo pod tujčevo peto uživali, kaj je na tem nesrečnega? No, morda so bili bratski narodi v tistih letih, ko smo bili Jugoslavija, resda premalo tuji za naš mazohizem, ampak vprašajte se – nam je bilo v Jugi z njeno socialno politiko res tako hudo, da bi se danes pri svojem kompleksu manjvrednosti/veličine lahko sklicevali nanjo?

ZN danes niso več organizacija, ki bi lahko pomagala graditi lepši svet. (V Varnostnem svetu ZN se včasih celo zgodi, da ZDA vložijo veto na resolucijo, ki so jo same predlagale.) Morda bi zdaj dr. Türk svoje talente lahko uporabil tako, da bi namesto njih ustanovil psihiatrično posvetovalnico za zakompleksane države. (Poleg nas bi v čakalnici verjetno sedela Hrvaška pa še kdo.) Taka ustanova bi bila nujno potrebna, kajti naj si o vpisih v Guinnessovo knjigo rekordov mislimo karkoli, je preveliko naprezanje za take »dosežke« lahko zgolj kontraproduktivno.