Piflarski pingvini

Popularizacija novega jazza je v polnem zamahu. V ZDA sta glavna krivca novačenja mlajših, razpršenih publik onkraj jazzovske stroke saksofonist Kamasi Washington in klaviaturist Robert Glasper. Severneje, v Kanadi, je to skupina BADBADNOTGOOD. In tudi na tej strani luže najdemo nekaj ansamblov, ki z dokaj klasično jazzovskimi prijemi plesno, všečno, mično ali festivalsko primerno mešajo sloge. Eden od evropskih bendov, ki se zelo dobro znajde na tem zemljevidu, je GoGo Penguin.

Štimunga manchestrskega tria je klasično, akustično jazzovska: klavir in ritem sekcija. Njegov preboj v kolesje festivalske mašinerije in na turnejske steze se je zgodil precej hitro. Prvo ploščo je izdal leta 2012, drugo 2014, tretji, letos izdani album Man Made Object pa je že pomenil veliki met, sodelovanje z jazzovsko velikanko Blue Note. Njegov slog ni tako klasičen. Člani benda pravijo, da akustično posnemajo, poustvarjajo elektronsko glasbo, prve skice celo sekvencirajo na prenosnikih. Niti ne tako nenavadna metoda mlajše generacije muzicistov.

Predvozač ljubljanskega nastopa trojice je bil producent in pozavnist Žiga Murko z laptopovskim nizanjem šumečih kosov instrumentalnega hiphopa. Ti so nezvezani, Murko pa jih zajema z intervencijami efektov, ki so včasih grobe, drugič mehkejše. Tu in tam poprime za pozavno. Predstava suverene produkcije, ki ji manjka nekaj celovitosti, sklenjenosti, povezanosti ali dramaturgije.

GoGo Penguin so na oder prikorakali skoraj do minute natančno, kar je bila tudi točna napoved tistega, kar je prihajalo. Največ so glodali material zadnje plošče, struktura dokaj kratkih kompozicij pa je bila precej enotna: zadržan uvod tipanja klavirskih tipk in tolkal ter igranje na lok kontrabasista Nicka Blacka. Kaj kmalu je sledil dinamičen prehod v piflarsko razčlenjene aranžmaje s šolsko natančnostjo in osupljivo tehniko. Povsem disciplinirano, brez improvizacije in jazzovske sive cone. Brez trte-mrte. Komadi so bili (pre)kratki, od posnetkov z albuma se niso radikalno razlikovali.

Posebej pa je ušesom godel zvok visoke ločljivosti. Slišali so se vsak zdrs prsta po struni, vsaka sprememba v teži prsta na tipki, vsaka sprememba barve tolkal. Trije glasbeniki so ozvočeni z nekonvencionalno veliko mikrofoni in v izjemni kondiciji. In čeprav je primerjava s precej dostopnejšo, plesno atrakcijo BADBADNOTGOOD odveč, so morda bili odveč tudi stoli v dvorani. Ti so občinstvo priklenili, in glede na nekatere udarnejše odlomke, ki sicer niso ponudili nobenega ekscesa ali večje drznosti, je bilo neverjetno, kako redko je bilo opaziti vsaj zadržano pozibavanje glav. Izjema je bilo občinstvo v ozadju, v kotnem stoječem oddelku, ki je proti koncu vendarle poplesavalo.

Nastop tria GoGo Penguin je bil skoraj popolno igranje s skoraj popolnim zvokom, a brez izrazitejših vrhuncev.