Anthony Doerr: Vsa ta nevidna svetloba

+ + + +

Mistika (radijskih) valov

Doerr malce mehanično in sterilno, vendar obrtno spretno združi dve zgodbi: o fantu, ki si miselni svet oblikuje ob poslušanju radia v pionirskih časih in je potem čisto napaljen, ko ga po šolanju v elitni nemški šoli pošljejo na fronto iskat gverilske in odporniške radijske postaje na okupiranih ozemljih, in o punci, ki se znajde v obleganem francoskem obalnem mestu in poseže po dedovem radiu kot zadnjem mediju, s katerim občuje z zunanjim svetom. Nevidna svetloba je torej radijski del spektra. Da bi bila zgodba bolj napeta, je v igri še zagrizen nacistični iskalec kamna izredne vrednosti in lepote, ki ima pravljično moč: njegovi lastniki živijo večno, vendar vsi tisti, ki jim kaj pomenijo, umrejo.

Toda ta mitska in fantastična razsežnost je nepotrebna, že srečanje poslušalca in zdaj iskalca radiev pa punce na begu pred nemško zasedbo, med katerim pade v mesto, ki ga zavezniki rušijo od zgoraj in od vsepovsod, je dovolj fantastična. Pretežni del Doerrjevega roman je tako ogrevanje in priprava na srečanje, ob katerem se bo pokazalo, ali je v fantu, ki je pustil vse in se posvetil iskanju partizanskih radiev po ruskih prostranstvih, ostalo kaj človečnosti. Sicer pa celoten roman izzveni kot hvalnica radiodifuziji, malo pa tudi Julesu Vernu in predvsem kapitanu Nemu, ki iz morskih globin pošilja sporočila urbi et orbi.

Doerr se odloči za odlaganje, zgodbi obeh protagonistov zapleta z nekronološkim preskakovanjem med časi, zavlačevanje pa poglablja z natančnimi in pogosto hladnimi, mehaničnimi in nevpletenimi pripovedmi o ljudeh, ki se znajdejo v bližini, radia ali kamna. Seveda je usoda ljudi, ki jih vojna loči ali združi, priložnost za emocionalne investicije, čeprav se jim delno izogiba s hladnostjo in deskriptivnostjo. To ga tudi ločuje od identifikacijske, da ne rečemo tolažniške proze, za katero je potrebna kar največja stopnja bralčeve vpletenosti in zrcaljenja z literarnimi liki. Vendar je izplen tokrat polovičen in pričakovan; podobe obleganega mesta – zdaj ga oblegajo zavezniki in osvoboditelji od prejšnjih začasnih zavojevalcev – niso nove in je v imaginarij težko dodati kaj bistveno novega. Kar je dražljivo in vrtoglavo, so spekulacije o mreži signalov in sporočil, ki krožijo nad nami, zdaj seveda še toliko gostejše mreže, kot je bila tista iz začetnih časov radia in časov, ko je bilo poslušanje – razen za izbrance in izbrane, nacijobudne in v psihološki vojni sodelujoče postaje – pravzaprav privilegij in nekaj dražljivega.