Peter Wohlleben: Skrivno življenje dreves

+ + + + +

Čtivo, ob katerem se izkaže, da človek sploh ne pozna največjih prebivalcev Zemlje.

Knjižno uspešnico je napisal gozdar, ki je bil desetletja državni uradnik, potem pa je dal odpoved in zdaj deluje kot vodja do okolja prijaznega gozdarstva v gorovju Eifel. Ker v drevju ni videl zaslužka, ampak zanimiva bitja, je bivanje posvetil opazovanju.

Drevo ni kos lesa, ampak osupljivo senzibilna rastlina. Ki je ob napadu žuželk sposobna v listje pognati strupene sestavine, ki oddaja svarilni plin, s katerim pred nevarnostjo opozori druga drevesa, ki je organizirana v tesnem socialnem življenju, tako da umirajoče drevo brez lastnih korenin lahko črpa hranljive snovi iz skupnega koreninskega sistema, ki je sposobna čakati desetletja na trenutek, ko propade veliko drevo in se naenkrat požene v visoko rast, ki zna meriti dolžino dneva in zato ne odžene ob prvi pomladanski odjugi, ki meri rast in padec temperature, ki v gozdni družbi poleti pri 37 stopinjah ohladi ozračje za 10 stopinj, ki na videz uničujoče rane zaceli s smolo in jo prekrije z novim lubjem, ki pozna red, po katerem so najbolj vitalna orjaška stara in ne mlada drevesa, ki ima spomin (!) in ki vandra (prek plodov potomcev) po celini bežeč pred podnebnimi spremembami, ki čisti zrak trdih delcev (sedem tisoč ton na leto na km2), ki oddaja fitoncide, kar utrjuje imunskih sistem sprehajalcev … A vsako drevo ni enako: mestno, zbito z betonom in asfaltom in brez humusa, zgradi šibkejši koreninski sistem, vzgojeno v drevesnici nima izkušnje odziva na šoke ob pomanjkanju vode, v mestnem okolju pri bistveno višjih temperaturah postane lažji plen insektov, uničujejo ga zimsko posipanje soli po cestah, celonočna osvetljava, permanentno pasje uriniranje etc.

Knjiga, ki povzdigne drevo iz nekaj kubikov lesa v pravo čudo stvarstva.