Melanijin vpliv

Maja Novak

28. 10. 2016  |  Mladina 43  |  Ihta

Ah, Melanija. Ah, mediji. Ti v strastni želji, da bi bili izvirni in duhoviti, cvetličijo in krasijo in zato sploh ne znajo več reči »Japonska«, temveč je treba poetično zaokrožiti frazo o »deželi vzhajajočega sonca«, kar je duhovito samo kakih stokrat, potem pa ne več. Podobno se je Donald Trump spremenil v »najslavnejšega slovenskega zeta«, kar je duhovito približno tako, kot je duhovit sam. Jaz pa, nesrečnica, sem ves čas mislila, da radio in nacionalka tu streljata mimo, ker Melaniji pripisujeta več pomena in teže (več teže, kaj hujšega za manekenko!), kakor ju v resnici ima, dokler se mi med zadnjim televizijskim soočenjem Donalda Trumpa in Hillary Clinton niso odprle oči in sem spoznala, da Melanija verjetno odločilno vpliva na možkove javne nastope: delala sem ji krivico, fej me bodi. Najodmevnejša izjava, s katero je pred kamerami postregel Trump, je taka, kot da bi zrasla na slovenskem zelniku: zagotovo mu jo je prišepnila ženka.

Najslavnejši slovenski zet ti namreč gre in oznani, da bo še premislil, ali bo spoštoval izide ameriških predsedniških volitev – to se pravi, premislil bo, če mu ne bodo všeč. Zveni znano? Trump žal ni povedal, kaj natanko namerava narediti, če ga Američani in zlasti Američanke ne bodo izvolili za predsednika; mar namerava v svoji kičasti poslovni stolpnici oblikovati nekakšno alternativno administracijo, ki bo solila pamet tisti uradni, ali pa načrtuje vojaški udar? On in čigava vojska? Nekateri od najmilitantnejših slovenskih desničarjev so sicer pred časom po naši lepi deželici že paradirali v paravojaških uniformah, zanimivo pa bi bilo izvedeti, ali je to mogoče tudi v ZDA. Kakorkoli že, morda je Trumpov napad na demokracijo za njegove sonarodnjake nekaj novega, Slovenci pa smo že videli film, v katerem o parlamentarnih volitvah, ki ti niso prinesle želenega uspeha, rečeš, da so bile nelegitimne; nato tista četica poslancev, ki je bila vendarle izvoljena, kljub domnevni nelegitimnosti sodeluje pri delu parlamenta – to se pravi, v glavnem ne sodeluje, temveč nagaja – in nato se domisliš, da bi zaradi nepričakovano bornega volilnega izkupička, ki se ti tudi finančno pozna, tožil državo. Zveni znano, kajne? Tipičen slovenski humor.

Da je prepričanje, po katerem so demokrati samo pripadniki tega ali onega političnega bloka, vsi drugače misleči pa so potemtakem sovražniki civilizacijskega dosežka, ki se mu reče demokracija, zato je treba po njih udariti z ognjem in mečem, globoko zakoreninjeno v glavah naših ljudi, mi je dal nekdaj vedeti celo eden od znanih slovenskih književnikov, ki je bil takrat urednik ene znanih slovenskih literarnih revij. »Zakaj nikoli nič ne napišeš za nas?« me je prav prijazno pobaral, ko sem tjavendan blodila po Zvezdi, kjer se je dogajal nekakšen dan knjige ali knjižni sejem ali kaj jaz vem kaj. Ker ne podpiram politične usmeritve njegove revije, sem plaho povedala. O, kako jezen je bil name! Sleherne prijaznosti je bilo konec. »Mi smo vendar edini pravi demokrati v državi, in kdor se ne strinja z nami, ni demokrat!« mi je zabrusil. Ko ne bi bila v spremstvu slovenskega pesnika, ki je bil takrat še mlad, pa dokaj postaven, krepek dedec, bi jih morda kar skupila. Če si torej celo izobražen in razgledan intelektualec lasti monopol nad demokracijo, koliko bolj so o pravici do tega prepričani šele preprosti ljudje, ki jih, ker pač niso intelektualci, nikoli ne obide senca dvoma o tem, da imajo prav!

Melaniji se morda sploh ni splačalo seliti v ZDA: tam se bo kmalu počutila natanko tako, kot bi se doma.

No, na srečo so se ideološki viharji v Sloveniji že malce polegli, natančneje, tistih, ki jih poskušajo sejati, ne jemljemo več povsem resno, a kot kaže, so zdaj pri specifični interpretaciji demokracije na vrsti ZDA. Melanijin vpliv, vam povem. Najmanj, kar bi lahko po morebitnem porazu naredil Trump, bi bilo torej to, da bi – podobno kot SDS državo – tožil ameriške medije, ker so mu z zaroto preprečili vseliti se v Belo hišo. Ves denar, kar so ga on in njegovi podporniki zagonili za predsedniško kampanjo, bi lahko zahteval od njih. Razen če se ne bo – spet po zgledu soproginih sonarodnjakov – odločil, da poleg izida volitev tudi pravosodja in sodišč ne bo priznaval. Navsezadnje je táko stališče nadvse praktično za poslovneža, ki je do danes bankrotiral večkrat, kakor imajo revni slovenski otroci na teden toplih kosil.

Dolga desetletja smo verjeli, da kar se napredka tiče, capljamo za Ameriko, nato pa se, čudo prečudno, pokaže, da smo ji lahko za zgled! Pri moji veri, resnično nas marsikaj druži. Morda se je Trump za napoved graditve zidu med ZDA in Mehiko odločil šele, ko je zagledal našo lepo rezilno žico? Razlika je le v tem, da Mehičani pred pomanjkanjem zares bežijo k severnim sosedom, pri nas pa je trenutno znatno več razjarjenih protestnikov proti ureditvi tega ali onega nastanitvenega centra kot samih azilantov. Tudi ravnanje našega zdravstva z bolniki, ki si ne morejo privoščiti samoplačništva, je čedalje bolj podobno ravnanju z ameriškimi siromaki, in še bi lahko naštevali. Naš kleni, podjetni, do sočloveka brezbrižni neoliberalistični duh je čedalje bolj soroden duhu objestne Amerike in Melaniji se tako morda sploh ni splačalo seliti v ZDA: tam se bo kmalu počutila natanko tako, kot bi se doma.

Prepričana sem, da te dni Trump ob ženini pomoči skrbno prebira Demokracijo, da bi videl, ali v predvolilnem boju lahko uporabi še kakšno šaljivo zamisel desnosučnega slovenstva, kak napad na sodstvo, kak odškodninski zahtevek, kakšno žalitev posameznikov, ki na svet ne gledajo enako kot on. Morda bi moral več tvitati? Časa mu sicer ni več ostalo veliko, ampak v skrajnem primeru se za to, da bi mu zrasla priljubljenost, lahko pusti zapreti.