Rodaan Al Galidi: Avtist in poštni golob

+ + +

Kavč kot časovna enota za violino

Iraški begunec, ki živi in piše na Nizozemskem, se je malo posmehljivo lotil čudaštva gostiteljev, ki menda raje na kavčih kot na posteljah – nekaj primerov je v romančku – in so slej ko prej odhakljani. Vsaj ti, s katerimi pride v stik Geert, avtist iz naslova, so čudaki, ki delajo z njegovo materjo v centru za predmete iz druge roke. Tudi vse punce, ki se na Geerta nalepijo, dokler ne ugotovijo, da z njim ne gre, so vsaj malo čudne.

Geert ima namreč za očeta slamico, na nekem vznesenem žuru je mati prosila prijatelje, naj bodo darovalci, potem pa še enega, da je s slamico vse skupaj vpihnil … Vendar je Geertova težava drugje, ne boleha za očetovo odsotnostjo, temveč za odsotnostjo povezav, zato poskuša iz rabljenih predmetov narediti kar najbolj nenavadne himere, med gramofonom in stetoskopom, med tevejem in že čim. Ker ima s povezovanjem sicer težave; ne razume recimo parjenja in dela čudne stvari; da bi bile punce mokre – rezultat maminega prišepetavanja –, jih poliva z mrzlo vodo. Destimulativno do konca. In sploh. Vendar najde med zapuščino, ki jo center prodaja, stradivarko in potem sam zlaga nekaj podobnega iz starih kavčev. Poskrbi, da kavč dobi obliko violine, tako rekoč, kar je akustično presenetljivo učinkovito. V romanu sreča poleg mame tudi nekaj punc, nekaj gojiteljev golobov, prašička in goloba. Nič pretresljivega, razen da je po čudežu ravno prav bogat, da se iz svojega sveta zapleta v različne nesporazume s tistimi redkimi, s katerimi pride v stik.

Al Galidi se torej uvrta v nizozemski vsakdanjik, sestavljen iz raznih prejemnikov socialne pomoči, aktivnih in bivših džankijev, čudakov, preračunljivcev, punc s podivjanim libidom, za katere je Geert velika trofeja, saj ga vse skupaj nič ne zanima. Hkrati je obudil, za Perzijca presenetljivo, romantični kult o geniju, ki je sicer navzven štorast in neuporaben, vendar skriva talent in veščino: ko beremo o izdelavi violin iz kavčev, ne moremo mimo Süskindovega Parfuma, malo pa tudi njegovega Kontrabasa in Goloba. Al Galidi, kakor da je naštudiral, kaj naredi uspešnico, in se potem iz Süskinda malo ponorčeval; kot njegov čudak, ki dela koncentrate vonjev iz živih punc, vse manj živih, počne Geert isto s kavči, samo da je produkt violina. Da je odljuden in da je avtizem, posebej potem, ko živi sam, do konca prignano čudaštvo, podobno tistemu genialnega in pokvečenega morilca iz Parfuma, je nedvomno. Ker pa je Avtist pisan kot komedija, kot karikatura, je Al Galidijevo pisanje ponekod duhovito, slutimo piker komentar na nizozemsko družbo, kakor jo vidi nedavni prišlek – torej iz žabje perspektive.