Lojze Kovačič: Kristalni čas

+ + + +

Mojster pod napačno oznako.

Razglasitev romana zadnje četrtine stoletja zgreši bit književnosti, bivajoče prav skozi različnosti, ki so med seboj težko primerljive, kaj šele, da bi jih lahko razvrstili po stopnicah lestvice. Predvsem pa okus skupine literarnih žirantov povzdigne v splošno vrednost. »Kristalni čas« je vsekakor velika knjiga, je pa v njej zelo malo romana. Avtobiografski roman v obliki dnevnika je sicer domiselna klasifikacija, vendar delo ni pisano niti v formi dnevnika niti avtobiografije. Še najbolj spominja na samospraševanje, ki ga pisec linearno zapisuje.

Vsekakor pa je to delo hvalnica drugim Kovačičevim knjigam, kot so zunajserijski Prišleki in vrhunske Otroške stvari, Zrele reči ter Literatura in življenje. Z vsako prebrano stranjo se bralec zave, kako bolj je avtorju uspelo z drugimi teksti. Kjer je tako izjemen tankočuten opazovalec časa, da o njem pove več kot zgodovinarji. Najsi bo obdobje vojne, slovenski stalinizem, partijska doba ali postpartijska modernost. Seveda je svoj slog ohranil tudi v Kristalnem času, vendar je v pisanju, ki je dnevniško nastajalo od sredine leta 1988, pisatelj najmočnejši takrat, kadar skoči v spomine preteklosti, ki jih niza skozi izkušnjo primerjalne modrosti. Sedanjost je v tem delu izvzel iz družbenih okolij, celo iz svoje edinstvene intelektualne formacije, ki poganja Literaturo in življenje. V njem nastopa kot upornik do dogodkov, ki se jim izmika. Ni več kronist ne samohodec, temveč nekdo, ki se je izmaknil času in svojim dejanjem, skratka, popisovalec oddaljenih refleksij.

Vsekakor svojski žanr, zapisan mimo duha kovačičiane.