Osamljenost

Janko Lorenci

4. 11. 2016  |  Mladina 44  |  Kolumna

Nekdo je rahlo cinično zapisal, da nisi nikoli popolnoma osamljen, ker je osamljenih tudi veliko drugih ljudi. Toda osamljenost je resen, čeprav podcenjen problem – človek je čredno, izrazito socialno bitje, in če je proti svoji volji osamljen, trpi ali celo umre.

Zadene lahko vsakogar in vse generacije, najbolj po naravi stvari starejše, a tudi mlajše in celo otroke. Osamljenost ponekod že velja za pravo epidemijo.

Povsem analizirati jo je težko, toda nerazložljiva ni, pravijo strokovnjaki. Gre za osebni, a tudi izrazito družbeni problem.

Posameznik lahko zaide v osamljenost zaradi izgube partnerja, neprilagodljivosti, bolezni itd. A še bolj odločilno se zdi, da se naglo spreminjajo družba in številne njene komponente – tehnologija, delo, kolektivno čutenje, ideologija. Dobro merljiva je npr. povezava med osamljenostjo in materialnim stanjem. Raziskave potrjujejo: manj ko si pri denarju, večja je verjetnost (dvakrat in več), da se boš pogreznil v osamljenost. Revežev in socialno ogroženih pa je čedalje več.

K vzrokom naraščajoče osamljenosti spadajo še druge reči. Pomembno je staranje prebivalstva (s starostjo izgubljaš partnerje, sorodnike, prijatelje, gostilniško družbo ...). Drugačni, manj kolektivni sta izraba prostega časa in vzgoja otrok, več je razvez, nastala so družbena omrežja, ki so sicer dvorezna: človeka deloma rinejo v osamljenost, deloma ga povezujejo s skupnostjo. A to ni živ stik. Nasploh se kolektivno življenje in čutenje umikata razdrobljenemu, individualiziranemu. Kar smo nekoč počeli skupno in nas je družilo, delamo zdaj vsak zase ali pa sploh ne počenjamo več – mnogi se umikajo iz političnega življenja, tradicionalna vernost nazaduje in cerkve se praznijo, namesto skupnih prevoznih sredstev uporabljamo avto. Nekakšna kultura osamljenosti nastaja tudi zaradi opuščanja skupnega dobrega in nastajanje družbe, v kateri je težko kaj dobiti brez plačila, ki si ga mnogi ne morejo privoščiti.

Tu je tudi spreminjanje narave dela. Delo je ena od dveh, treh osi, okoli katerih se vrti življenje, a ga je vedno manj in je vedno bolj prekarno. Človek brez dela obvisi v praznini, prekarec, vedno negotov in pod pritiskom, preprosto nima časa in volje za družabnost. Dela kot zamorc in je sam. Še bolj črne so perspektive: delo bo z razvojem tehnologije pospešeno kopnelo, družba se bo prekucnila na glavo in to bo velikanski eksistenčni, a tudi psihološki problem, ki ga z UTD-jem ne bo mogoče odpraviti.

Zapisali smo že, da za vse težave sodobne zahodne civilizacije ni kriv neoliberalizem. Kriv pa je za marsikaj. V praksi povečuje ekonomsko in socialno neenakost in s tem število socialno ranljivih, prekarizira delo, z zaukazano privatizacijo uničuje javne službe in samo idejo skupnega. To prakso podpira ideologija, ki poveličuje ekstremni individualizem, ga postavlja pred splošne interese in v bistvu ponavlja sloviti izrek Margaret Thatcher: družbe ni, so samo posamezniki. Tako uspešna je tudi zato, ker igra na več registrov: ljudi zapeljuje, strahuje in igra na temne strani človeka, ki seveda obstajajo. Čeprav mnoge študije in vsakdanje izkušnje kažejo nasprotno, ta ideologija trdi, da je človek zgolj sebična in tekmovalna žival, solidarnost pa potuha za luzerje in lenuhe. Ta propaganda traja že vsaj tri desetletja in tolče z vseh, tudi dozdevno nevtralnih strani. Z vsem tem družbo vedno bolj drobi, s tem pa ščiti gnile temelje ureditve. Ena izmed posledic vsega tega je tudi osamljenost.

Temu fenomenu se popolnoma ni in ne bo mogoče izogniti. Res je tudi, da vsaka samota še ni osamljenost. V današnjem hektičnem svetu je včasih dobrodejna in produktivna; kreativci brez nje občasno ne morejo. Toda vsiljena in dolgotrajna osamljenost je nevarna – taki ljudje živijo bolj mučno in umirajo prej.

Sama po sebi osamljenost ni bolezen, je pa stanje, ki naredi človeka ranljivejšega. Pospešuje nastanek vrste bolezni in slabih psihičnih stanj: tesnobo, nespečnost, občutek ogroženosti. Če vanjo enkrat zabredeš, se ji je težko iztrgati. Vendar ne velja – enkrat osamljen, vedno osamljen. Na individualni ravni je pomembno, da se osamljenosti najprej zaveš, potem začutiš ali izveš, da je nevarna, nato pa jo začneš na različne načine zavestno premagovati (to počnemo tudi instiktivno).

Izvijanje iz osame je pogosto težavno že zato, ker se osamljencev drži stigma, češ da so revni, nesposobni, luzerji. Ta stigma zbuja sram in plašnost in človeka dodatno zapira v kletko samosti. Toda rojenih luzerjev je malo. Če npr. starcu umre žena in postane osamljen, je to boleče, a nekaj naravnega, od nikogar zakrivljeno. Če si reven ali odpuščen, pa samo zato praviloma še nisi luzer, saj sta revščina in lahkotno odpuščanje predvsem stvar zavoženega in v bistvu nemoralnega sistema, ne pa prizadetega posameznika.

Prava zdravila za velik delež osamljenosti so torej družbene narave – zmanjševanje osamljenosti prek zdravljenja družbe. Gre za enega od mnogih simptomov v marsičem bolne, patološke ureditve, ki zanika, da je človek družabno in družbeno bitje. Človek ne more nastati brez drugih ljudi, brez njih tudi težko živi, čeprav ima vsega drugega na pretek. Rojen je za to, da se druži, veseli in žalosti z drugimi ljudmi, zdaj pa se ga ločuje in peha v osamljenost. To je zanikanje njegove narave in v vse ustave tega sveta zapisanih pravic. Nauk: še preden si pahnjen v osamljenost, se je dobro družabno in družbeno angažirati.