Na ciljni črti

Klubski maraton je unikat v našem prostoru. Pobuda, ki je vzniknila na njivi Radia Študent, že šestnajsto leto skrbi za kratko, a intenzivno turnejsko klubsko kaljenje manj izkušenih (one wo-man) bendov, elektroničarjev, kantavtorjev, didžejev ... ter tako zavzema ključno mesto pri institucionalizirani podpori razvoja domačih glasbenih pulzov. Odkrito lahko rečemo, da ta edinstvenost, poleg terenskosti koncepta, izhaja žal tudi iz dejstva, da »konkurence« ali bolje rečeno sorodnih projektov praktično ni.

Karavana se je letos ustavila na dvajsetih prizoriščih, s tradicionalnim finalnim postankom v Menzi na Metelkovi, kjer smo lahko preverili vseh šest letošnjih izbrancev, pa tudi njihov hitrostni napredek odrskega udejstvovanja. Stilsko ujemanje nastopajočih nikoli ni pomenilo kaj prida oziroma je eksplicitna pestrost verjetno kar glavno vodilo projekta. Hrup, elektroudarci, težki rifi, gruv, dretje, senzibilno stokanje, božanje, mlatenje. Za odprte glave in ušesa. Letos še prav posebej, saj so nam servirali veliko: retro, progresivne, klasične, zvite, razvlečene, skupaj zbite, akustične, ojačane, laptopovske, avdiovizualne in druge izkušnje.

Za začetek je nastopil Miha Peterlič z dozo klasičnega kantavtorstva. S kitaro v roki in rimanimi parolami v ustih. Fino razgibano, aranžmajsko domiselno in dovolj udarno. Sledil je bend Blue Town’s Radio. Spet klasičen, a povsem drugačen – mladinsko nedolžna, večplastno retro, pop in uigrana mešanica bluesa in indie rocka. Potem vokalni post triphop dvojca Memowu z enim prepričljivejših glasov mlajše generacije – pevke, ki ji sicer manjka še nekaj odrskih izkušenj, s piflarskim tapkanjem podlag, ki osupljivo suvereno upraviči naziv »live act«.

Drugo polovico večera je začel one man electro metal bend z izvrstnim imenom Noč. Težkokategorni rifi kitarske distorzije, kruljenje, televizijski citati, elektronske matrice. Najcelovitejši nastop je ponudil čudaško igrivi avdiovizualni trojec NeoPogo. Hudomušna elektronika s sijajno ilustracijsko videotapeto, ki se popolnoma ujema z glasbenim slogom. Za konec pa Gašper Torkar z izjemno dinamičnim, doslednim gnetenjem elektro ambientov, metaplesnih pulzov in konkretne distorzije.

Ohlapna logika sosledja je bila, da so nastopajoči vse manj stavili na neposredno interakcijo z občinstvom, in glede na zastonjsko naravo dogodka je bil učinek predvidljiv: poznejša je bila ura, več je bilo bezljanja in čebljanja številne publike maratonovega finala.

Premisleka vredno je zato naslednje: morda bi bilo smiselno pokazati več hrabrosti in na vhodu zahtevati nekaj cekinov? A veliko bolj kot poslušalska nezbranost zbujajo skrb terenska poročila o praznih klubih na turnejskih potepih širom po deželi. Upad zvedavosti mlajših generacij je splošen trend, ki je vpadljivejši zunaj Ljubljane.