Max Steel

proti

Jeklena moč.

Max (Ben Winchell) je najstnik, ki je očeta izgubil v “naravni” nesreči, toda ko se z materjo po dolgih letih vrne v rojstni kraj, začne okrog njega prasketati in treskati. Še preden rečete keks, se že izkaže, ni kraj, začne okrog njega prasketati in treskati. Še preden rečete keks, se že izkaže, ni kraj, začne okrog njega prasketati in treda je vir intergalatične energije. In še preden rečete seks, mu že na pomoč priskoči digitalni alien – ko se zlijeta v eno, postaneta superjunaški Max Steel. Max Steel je superjunaški film, ki pa ni posnet po stripu, temveč po igrači. In tudi izgleda tako. Naivno derivativen, komičen sebi navkljub, bebavo dolgočasen, predotročji. Nič, na koncu je moralo priti do tega. Ne pozabite, George Lucas je Vojni zvezd leta 1977 dodal še številne licenčne produkte – tudi igrače. Zato ne preseneča, da je ugotovil: “Zelo sem podoben izdelovalcu igrač. Če ne bi delal filmov, bi delal igrače.” Kar pa je v nekem smislu vendarle počel: snemal je igrače.

Filme je spremenil v igrače. In za filme so kmalu prišli v poštev le še liki, ki jih je bilo mogoče spremeniti v igrače. V film je šla igrača – in iz njega je prišla nova igrača. Kar spominja na tekoči trak, s katerim je Henry Ford pred davnimi leti ozaljšal svojo tovarno v Detroitu – na eni strani tekočega traku so šli noter deli, na drugi strani pa je ven pripeljal model T. “To je lepše od Niagarskih slapov,” so pisali novinarji, ki tedaj še niso imeli priložnosti, da bi videli Transformerje, prve, druge, tretje in četrte, vse lepše od Niagarskih slapov, navsezadnje, ogleda si jih več ljudi kot Niagarske slapove, in vse posnete po igračah s tekočega traku tovarne Hasbro. Toda Max Steel, remiks Iron Mana, Spider-Mana in Power Rangerja, je padel s tekočega traku tovarne Mattel (Barbie je njen megahit), Hasbrojeve velike tekmice. To, da sta pri igračah druga drugi to, kar sta pri stripih drug drugemu Marvel in DC Comics, je Mattel verjetno navdalo z občutkom, da je čas, da svojo igračo prelevi v superjunaka. To je storil že pred tridesetimi leti, ko je – s pomočjo petkrajcarskega, netalentiranega Cannona – v film prelevil svoje Masters of the Universe, kar je bilo približno tako, kot če bi tedaj Lesnina posnela film po svojih omarah, stolih in mizah.