Kamel Daoud: Primer Meursault

+ + + +

Zločin in kazen

V Camusovem Tujcu Meursault, ki pride na materin pogreb in je čudno otopel in brezbolečinski ob smrti, lokalnemu alžirskemu zvodniku sestavi pismo in potem jima nejasno pretijo Arabci in enega od njih na plaži ustreli. Sodijo mu in v zaporu razmišlja o kazni in absurdu, si želi podivjanih krikov množice ob usmrtitvi, prava vaja iz dostojevščine.

Zdaj Daoud vrača udarec; umor, ki se je zgodil leta 42, je popisan skozi oči Haruna, brata ubitega, in iz postkolonialne perspektive. Predvsem pa je Primer Meursault polemika s Camusom, z njegovim odnosom do Arabcev, ki so komaj več kot beseda, ki se v romanu ponovi petindvajsetkrat. Daoud premleva dejstvo, da je bil umor nemotiviran in nikakor ne posledica samoobrambe, da gre bolj za stvar pre-užitka, užitka ob prekoračenju; vendar tudi to ne prinese nič novega v zakladnico eksistencialistične tesnobnosti.

Že samo dejstvo, da se Camusov lik ni nikoli spraševal o posledicah umora, sili Haruna k pripovedovanju. S tem koplje bratov grob iz besed, da bo v besede brata pokopal, z imenom – Musa. Da bo materi padlo breme s pleč, da bodo lahko živeli naprej, ne za nazaj. V ta namen takrat, ko se kopičijo trupla in kolonialisti, Francozi počasi zapuščajo deželo, namesto njih pa zavladajo mudžahidi, z materjo tudi pospravita enega od njih; da bi se maščevala, da bi lahko zadihala. Vendar se, absurdistično, ne izide. Pripovedovalec se zapije, mati obmolkne, tisti, ki mu pripoveduje, je gluhonem, vse skupaj pa se dogaja v gostilni ob vinu, torej v kar najbolj sumljivih okoliščinah. In sumljiva je tudi pripoved, z ničimer podprta, na nič naslonjena. Dopisovanje k Tujcu, k Drugemu.

Vendar tudi z nekakšnim spoštovanjem do Camusa; ne le da se Meursault in Harun znajdeta v isti zgodbi, da izgubita z ubojem temeljno nedolžnost – spet dostojevščina –, še absurdneje je, da novo oblast zanima, zakaj zdaj, torej prepozno, ko so oni že nastopili, in ne prej, ko bi bil uboj zanje. In zakaj ni šel Harun med borce, tam bi isto počel za medalje in domovino.

Daoud se sicer obregne ob Camusa in njegovo v bistvu kolonialistično držo, vendar pride do podobnih rezultatov. Povzame celo uvodni stavek iz Tujca in prikliče pogovor s spovednikom, slej ko prej pa se izriše podoba arabskega sveta, ki je prej ječal pod kolonializmom, zdaj pa se razsipa pod katoičnim pomanjkanjem vizij in kohezivnosti. Zagovor morilca in blazneža, vendar z lucidnim vpogledom v razvoj regije, ki je odplaknil ene in nastavil druge, ne vedno in v vseh pogledih boljše.