Umberto Eco: Nulta številka

Ko zarota postane meso. Ubito meso.

Od p(r)oznega prvenca Ime rože se Eco ukvarja s teorijami zarote; v njegovih romanih se drenjajo pisci protokolov sionskih modrecev, prostozidarji, rozenkrojcerji, združbe sedmerih čednosti in svete preproščine, skrivne bratovščine in bradati asasini, skupine za podtalno delovanje. Šele z uvidom v ta podzemni tok zgodovine in politike naj bi razumeli, zakaj je svet narobe. Oziroma tak, kot je. Tudi tokrat ne popusti in zgodbo o zaroti, ki sproducira čisto pravega mrliča, naseli v časopisno redakcijo.

Nulta številka je testna, permanentno testna. Možak z nazivi, kakršne danes kupiš prek spleta, komtur etc., naroči skupini luzerjev, naj preigrava medijske strategije in piše v časopis v nastajanju z naslovom Jutri. Interpretiral naj bi stare novice in ustvarjal zmedo, vendar ne med bralci, saj nima namena izhajati in ugajati publiki, temveč naj bi lastniku in naročniku, ki bi selektivno distribuiral nulte številke, omogočal, da bi izsiljeval veličine – zato, da bi se jim pridružil pri njihovih nečednostih. Poznamo te vrste vroče stole in omizja, vendar so na začetku devetdesetih let, ko se roman dogaja, pri nas obstajali zgolj v teoriji.

To je tudi ena od pomanjkljivosti romana, njegova zaprašenost in anahronost; zadrsamo se v čas telefonov v barih, ki jim ne prisluškujejo, v čas fizičnega vohunjenja in rečejo tudi kakšno gorjupo o mobilni telefoniji, ki se menda ne bo prijela, ker bodo imeli gospodarji hlapce, ki bodo telefonirali namesto njih. Sama teza je danes neažurna; gre za zaroto tajnih služb, ki je podtaknila truplo Mussolinijevega dvojnika, da bi original rešila v Vatikan in dala v rezervo vodjo morebitnega puča. Tega bi izpeljali tisti iz operacije Gladio, ki so jih zahodni zavezniki nanovačili med fašisti in naj bi podtalno uničevali klice povojnega evrokomunizma; jasno, gladio, kratki meč gladiatorjev, je v insignijah slovenske vojske, to je zahodna zarota svetovnih in medsosedskih razsežnosti, če lahko dopolnimo Eca.

Medtem se je hladna vojna končala, Mussolini bi bil težko kaj drugega kot relikt v antropološkem muzeju, izumili so internet, g(n) ojilnico teorij zarote in rumenjačenja, in čez vse se je razbohotila medijska manipulacija. Redakcija Jutri je bolj skupina luzerjev, ki preigrava scenarije medijskega linča: kako obrniti besede, da bodo več sugerirale kot sporočale, kako spisati demanti, kako oblikovati novico, da bo napadeni rumen do vratu, ne da bi lahko tožil zaradi preohlapnih insinuacij. Kako s pomnožitvijo resnic zakopati dejstva, ki so po nesreči pricurljala, da postanejo neopazna in nepomembna. Eco je ponekod duhovit, ironičen in polemičen, ga je pa v napovedih v tej četrtini stoletja stvarnost prehitela. Kot vse.