Rok Vilčnik rokgre: Človek s pogledom

+ + +

Pogled navznoter.

Vilčnikov roman je postavljen v prepoznavno okolje, to so Studenci, in ta mariborski okraj je poseljen z različnimi precej pikaresknimi figurami, ki jim obisk hipnotizerja v športni dvorani dodobra premeša štrene. Tudi zato, ker se ob nastopu, ki se začne kar najbolj benigno, pokaže, kaj ti ljudje so – in morda kaj bi lahko bili.

Človek s pogledom se literarno ukvarja s preiskavo resničnosti. Kaj ta je in koliko ostane resnična, če ni opazovalca, kako tega in svet okoli njega določajo njegova prepričanja, katere so plasti realnosti in morebitne možnosti prehoda iz tega sveta v neke druge in niti ne tako oddaljene svetove, med mračne sile; mračne dobesedno, saj posesajo in odtegnejo vso luč in so potem tosvetni obsojeni na tavanje v temi. Hipnotizerjev nastop jih dodobra preobrazi. Lokalni bebček in jecljavec postane v transu elokventni piarovec mračne horde, telovadni učitelj se zaljubi v zapito razvalino, njegova punca ‘zlate krvi’ in tako pridobljene nesmrtnosti medtem rešuje svet z inšpektorjem. Ta je prišel raziskat, kam so izginili nekateri prisotni na seansi, in dejstvo, da eden lebdi nad njimi, najprej prost in potem privezan na sorodnika, lebdi in ga odnaša, medijskemu čudenju navkljub. Vilčnik se loteva velikih vprašanj, tudi takšnih, ki jih je težko uskladiti, če prebiramo kvantne bukle in se obenem zanašamo na neposredno izkušnjo, kakor nam je podana skozi kolektivno hipnozo ali vsaj megasugestijo, ki se ji reče vzgoja in izobraževanje.

Napad na realnost in zdravo pamet, ki je seveda niz predpostavk in predsodkov, se v romanu godi na več ravneh. S starimi legendami, ki temeljijo na alkimističnem prepričanju o transmutaciji in plemenitenju snovi, nekaj je vraževerja, tudi v samem stavku je Vilčnik pogosto alogičen in eliptičen. Studenci postanejo pravo mesto boja med našimi in mračnjaki, niti poslednja sodba ne umanjka. Vendar v romanu umanjka filigranskost izvedbe; na eni strani imamo zmikavtske cigane, ta današnji pogosto zlorabljeni pikareskni koncentrat, ki s stereotipizirano pojavo odigrajo humoristični in burleskni del, drugi del, alkimistični in navezava na kabalo in skriti laboratoriji v pohorskem hribcu, pa je precej naiven, nepremišljen. Opisi ‘nadrealnega’ so enkrat nepredelani iz teorije, ki je bila bazen za raziskavo, drugič površni, enako karakterizacije: bolj gre za odsukano humoresko o krajevni skupnosti in karakternih hibah njenih prebiralcev kot resen razmislek, kdo gleda in kdo vidi, če sploh. Priložnost za premišljeno in žlahtno psihofantastiko, kakršno je pisal recimo Marjan Tomšič v štajerskem obdobju, tako utone v poplavi fantastičnega in celo nepredelano pravljičnega, v nizu značajskih karikatur in proti koncu vse bolj nejasnega in nepojasnljivega dogajanja, ki povsem uide izpod (avtorjevega in bralčevega) nadzora.