Ur. Gregor Antoličič: Franc Jožef

Skupina zgodovinarjev je napisala biografijo velikega cesarja iz desetih zornih kotov.

Po monografiji o Mariji Tereziji sedaj še drugi Habsburžan pred sodobnimi bralci. Moj ded, ki je doživel tudi Tita, Hitlerja, tri srbske kralje, cesarja Karla, ni bil nikoli v dilemi: največji vladar je bil zanj Franc Jožef. Sicer pa – dlje ko sega aktualna produkcija zgodovine, bogatejša je sedanjost, saj jo lahko merimo v primerjavi z nekdanjimi vladavinami.

Sama knjiga prinaša bogastvo detajlov, tako poleg ljudskega čaščenja beleži tudi distanco: Cankar npr. je pisal ljubici na Dunaju, naj se ne udeleži povorke ob cesarjevem slavju, saj bi ga bilo tega sram. Posebej gorak je bil Franc Jožef škofu Jegliču, ker je ta po cerkvah ukinjal nemške pridige in odstranil nemške napise v škofiji. Kdor bi si mislil, da je imel cesar brezskrbno mladost, bo presenečen: pri devetih letih je imel 37 ur pouka na teden, štiri leta kasneje pa kar 50! Danes bi njegove starše obsodili, da so mu ukradli otroštvo. Čeravno je monarhija omejevala nacionalne politične zahteve, so mladega carjeviča poleg grščine, latinščine, francoščine in kajpak nemščine učili še češko, madžarsko, poljsko in italijansko, razumel je tudi slovensko.

Delo, ki izčrpno predstavi osebnost Franca Jožefa skozi teme, kot so mladost, vsakdanjik, potovanja po slovenskih deželah, odnos do vere, srečevanje in konfrontacije s Slovenci, evropska politika, prestolonasledniki, svetovna vojna in kajpak smrt. Ob sliki vladarja pa bralec pomisli na manjkajoči del, na dobo, ki jo je ustvaril.

Čtivo torej, ki kliče po nadaljevanju: politična in kulturna zgodovina Avstro-Ogrske iz perspektive parlamentarizma, časnikarstva in formiranja institucij