Kako uporabljati knjige

Maja Novak

25. 11. 2016  |  Mladina 47  |  Ihta

Preljubi funkcionalno nepismeni sodržavljani! (Ne, seveda ne mislim tebe, dragi bralec, ti si častna izjema.) V ponedeljek zjutraj, ko pesnim to besedilce, žal še ne morem vedeti, kakšne rožice bodo v sredo sadili drugi govorniki, najrazličnejši politiki in kulturniki, ki bodo v manjšini, njihovih modrosti še ne morem slišati – čakaj, pravzaprav lažem, na podlagi minulih izkušenj jih v domišljiji lahko točno slišim, kar je morda še huje. Vse o slovenskem jeziku kot temelju nacionalne identitete in o tem, kako nas bo pobralo, če ne bomo brali, bla bla. Kakšne posebne izvirnosti ob takih slovesnih priložnostih pač ni mogoče pričakovati. Zato bi rada zasukala krmilo v drugo smer in glede na to, da je knjižni sejem vendarle v prvi vrsti knjigotrški dogodek, podala nekaj predlogov, kako uporabiti knjigo, ne da bi jo prebrali, drugače rečeno, zakaj jih kupovati, čeprav vas vsaka črka v njih boli. Pa začnimo!

Prvič: recimo, da sedite pred kavarno, za svojo najljubšo mizico, ko začutite nujo, da bi obiskali toaleto. Sami ste, ker je tako hotela usoda. Zdaj napoči dilema: kaj storiti z denarnico, mobilnikom, prenosnikom in vso drugo prtljago, ki se valja po mizici in stolih ob njej? Seveda bi lahko vse skupaj odtovorili s sabo v tisti tesni prostorček, kamor gre še Cerar peš, vendar bi ob tem morda kdo zmotno pomislil, da vaša takole izpraznjena mizica ni več zasedena, in bi si jo prisvojil. Vi pa ste se morali tako truditi, da ste si priborili prav to. A če svoje premoženje pustite, kjer je, se vam je bati morebitnih tatov. Rešitev: denarnico, mobilnik, prenosnik in drugo zložite na čeden kupček ter čezenj razprostrite odprto knjigo. Po vrnitvi iz veceja vas bo vse čakalo točno tam, kjer je bilo. Kajti povprečen Slovenec se zlepa ne bo dotaknil knjige, celo najbolj zakrknjenemu žeparju se tako studi, da je ne bo prijel v roke in pogledal, kaj bi se dalo ukrasti izpod nje. Knjižni sejem torej ni namenjen le vzgojiteljicam iz vrtca in osnovnošolskim učiteljicam, ki tja dopoldne za kazen vodijo svoje hrupne varovance, temveč zlasti nadpovprečnim Slovencem, s čimer ni prav nič narobe.

Drugič: če odprete vsa okna v stanovanju hkrati, da bi prezračili, bo tako nastali prepih glasno zaloputnil vsaj eno od njih. Zato kaže med oknico in okvir zagozditi kaj debelega, na primer knjigo. Sama za to uporabljam stare izvode revije Apokalipsa. (Nove pa za to, da jih berem.) Revija in dela iz Apokalipsinega knjižnega programa so tehtni, zajetni in težki, kot nalašč za zagozdo. A kaj, ko je kulturno ministrstvo letos Apokalipsi priškrnilo subvencijska sredstva, nič več ne bo podpiralo njenega odličnega knjižnega programa, pravzaprav se je odločilo, da bo gmotno pomagalo le tridesetim slovenskim založbam, zlasti seveda Mladinski knjigi, ki na seznamu upravičencev do subvencij pravzaprav nastopa dvakrat, drugič pod imenom Cankarjeva založba. Oboje je ista vreča. In tako se vprašamo: ali ob mačehovskem odnosu države do knjige danes, ob odprtju knjižnega sejma, res lahko kaj praznujemo? Ali pa je vse, kar počnemo, samo skupek obrednih gibov in lepih fraz, medtem ko dobre knjige malone dobesedno kopnijo s polic?

Če odprete vsa okna v stanovanju hkrati, da bi prezračili, bo tako nastali prepih glasno zaloputnil vsaj eno od njih.

Če se boš, dragi obiskovalec sejma, sprehodil med stojnicami, zlasti tistimi v kleti Cankarjevega doma, boš sicer opazil cel kup prodajnih artiklov, ki subvencij ne potrebujejo. Vseh petdeset odtenkov sive, vse mogoče odtenke rožnate, tisoč in eno nemarno prevedeno kriminalko, cele zbornike jezikovnih napak in pomanjkljivega urednikovanja, vezane med platnice, kar je bojda dovolj, da končnemu izdelku rečemo knjiga. Žal država s tem, ko nezadostno subvencionira kakovostno književnost, posredno podpira prav plažo in skrbi, da bo znotraj naših knjigarn (kolikor jih je še ostalo) ter bralnih navad prevladala prav ta. Pa nikar mi ne zatrjujte, da je bolje, če Slovenci berejo vsaj nekaj, kot da sploh ne bi brali. Ni res. Slaba knjiga je strup. Nezorano ledino je mogoče z nekaj truda spremeniti v plodno njivico, iz prsti, ki so jo zastrupili toksični odpadki, pa nikoli ne bo zraslo prav nič.

Ampak (tretjič) morda vas bo, potem ko bodo vsa okna podprta in vsa vaša lastnina na varnem pod knjigo, vseeno prijelo, da bi pokukali vanjo; da bi jo, pomislite, prebrali. Kolikor vas poznam, boste segli po knjigi iz splošne knjižnice. (Te so svoj dan praznovale le dva dni pred odprtjem knjižnega sejma, v ponedeljek.) Država je začela po osamosvojitvi nadvse širokosrčno financirati prav knjižnice, posledica tega pa je, da se je zmanjšala prodaja knjig v knjigarnah. Ker je to prizadelo založnike, je nastal začarani krog: obubožane založbe si vse teže privoščijo tiskanje novih del, zato bo takih počasi tudi v knjižnicah zmanjkalo. Zlasti tistih, ki niso v petdesetih odtenkih sive. Pravzaprav absurdno.

A kdaj da naj berete, ko pa kronično nimate časa? Hm, recimo med gledanjem televizije, v odmoru med nogometnima polčasoma ali slalomskima tekoma? Tačas bi sicer lahko stopili do hladilnika po sendvič (navsezadnje so premori in reklamni bloki vseh vrst namenjeni prav temu), a za vašo vitko postavo bo bolje, če si čas krajšate z branjem – in tako smo, dragi bralec, prišli do četrte, zadnje mogoče uporabe knjige: s knjigo lahko hujšamo. Samo to bi še rada pripomnila: mediji nas pridno vzgajajo, naj častimo in povzdigujemo šport ter športnike. V redu, meni je prav; sploh pa to dokazuje, da smo ljudje vzgojljivi. Ampak dokler knjigi in kulturi nasploh na vseh treh programih slovenske nacionalke ne bo namenjeno prav toliko prostora kot športu, se bojim, da bodo tudi knjižni sejmi bolj ali manj sveta maša brez pravega učinka na resnično življenje. Tako. Svoje sem povedala, dajte še vi. Pa za božjo voljo stopite kupit kakšno knjigo.