Na pol slep

Janko Lorenci

2. 12. 2016  |  Mladina 48  |  Kolumna

Cerarjeva ekipa, ki jo je Luka Mesec ob interpelaciji označil za vlado premožnih in lobijev, seveda še zdaleč ni kriva za vse tegobe in krivice tega mandata. Vendar deluje po že videnih vzorcih zadnjih vlad, z delno izjemo Janševe. Zakaj? Je srk inercije tako močan, da se mu Cerar ne more iztrgati? Je tako zaradi pritiskov in slepega posnemanja tujine? Zaradi koalicijske narave vlade? Napadalne opozicije? Slabih, kimavih svetovalcev?

Po malem vse to. Pomembne so tudi premierove osebne lastnosti. Cerar se zdi brez osebnih okostnjakov v omari, marsičesa se je že naučil, z večjo javno odločnostjo se očitno hoče znebiti tudi vzdevka Cmerar. Vendar nima izrazitih voditeljskih sposobnosti in tudi karizme ne.

A bistvo Cerarja kot politika in premiera je v njegovih nazorih in pogledih. Je liberalen meščanski politik, ki sprejema družbeni status quo, kakor ga je v zadnjih desetletjih ustvarila (zavozila) Evropa, z njo pa tudi Slovenija. Ta vlada Slovenije torej v osnovi sploh noče spremeniti. Premier kot da ne ve, da tiči v kletki naraščajoče neenakosti, bohotenja ekstremizma in EU, ki se lahko sesuje in spravi celino v popoln kaos. Položaj je izreden, negotovost velika, on pa bi vse po starem. To je klavrno spričevalo za intelektualca in slabo za državo.

Take razmere je po vsej EU ustvarila sredinska politika, zmerno leva in desna, samozadovoljna, samozadostna in okužena z neoliberalizmom. Zdaj žveči, kar je skuhala – gospodarsko krizo, zategovanje pasu, vzpon populistov in krizo sistema, ki pa je ne priznava. Vsa evropolitika tiči v tej kletki, ne ve, kaj bo z njo in živčno, a nemočno taca na mestu. Slovenija, v osnovi enaka, je pri tem od razvitega dela EU na slabšem toliko, kolikor smo Slovenci revnejši, bolj koruptivni, bolj nevedni, s slabšimi nadzornimi mehanizmi, z manj pozitivne tekmovalnosti.

To se na bolesten način kaže na primer v unikatnem slovenskem fenomenu – razprodaji državnega premoženja, kar pomeni razprodajo suverenosti in napoved upočasnjenega razvoja. Ali v nameravanem uvozu Uberja, v žrtvovanju dobre kmetijske zemlje pri Hočah za prihod Magne, v toleriranju polkriminalne slabe banke, v prav neverjetnem mutenju okoli drugega tira ...

Cerar teh procesov in ekscesov, kakršen je na primer prodaja NKBM (podarjene pol milijarde evrov), ne vidi ali noče videti, ker ne premore kritičnega razmisleka. K temu bi spadala tudi definicija lastnega položaja v družbi. Premier nikoli ne govori o temeljni dilemi sedanjosti: kako ukrotiti, počlovečiti, odpraviti neoliberalni kapitalizem. Zateka se v megleno sredinskost, ki pa sprejema osnovne dogme neoliberalizma, čeprav že vrabci čivkajo, da vodi svet v katastrofo. A Cerar tega ne priznava, zato se mora iti mimikrijo, pretvarjanje, leporečje. V tem pooseblja svojo in druge sredinske stranke(vse razen ZL in SDS). Taka skrivaška drža onemogoča jasno, trdno vodenje, pa tudi razmislek o stanju družbe kot celote. Cerar se je povzpel z obljubo, da bo vnesel v javno življenje več etičnosti, pri tem pa očitno ne misli in ne omenja, da je neetičen že sam sistem, uravnan tako, da večino spravlja v negotovost, ljudi pa dela slabše. Tako polslep rine naprej po stari poti, ujet v rutino sprotnega blaženja, ne pa zdravljenja težav.

Cerar ni najslabši mogoči premier. Vendar je človek kontinuitete. Do tujine ni nič manj servilen, kadrovska politika ostaja negativna, ni ustavil samomorilske razprodaje, ni izboljšal politične higiene. Strah pred Janšo je izginil že pred njim. Gospodarska rast je bolj malo vladna zasluga, je predvsem posledica žilavosti izvoznikov in tega, da so počasi izzvenele posledice katastrofalne Janševe vladavine. Sicer pa je poglavitna naloga vlade, da se ukvarja z materialno in duhovno infrastrukturo družbe, skrbi za pravnost in osnovno pravičnost; če to počne uspešno, koristi tudi gospodarstvu. Naša politika gospodarstvu občasno daje injekcije in popuste, javno infrastrukturo (zdravstvo itd.)pa postopoma uničuje.

Kontinuitetna narava sedanje vlade vodi v večjo neenakost, večjo odvisnost od zunanjega okolja, ki utegne postati celo sovražno, v vzpon novih janš. Cerar je z vidika kontinuitete miniaturna Merklova. Kanclerka je izdatno pomagala razsuti EU, zdaj pa naj bi jo reševala pred popolnim razsulom. Kontinuiteta je lahko slaba ali dobra, sama po sebi ni nikakršno jamstvo, da je vse v redu. Isto velja za stabilnost, s katero se tako rad hvali premier – ne meri se s trajanjem vlade, ampak s tem, kaj ta daje družbi.

Prebivalstvo je s politiko zelo nezadovoljno, celo zaničuje jo. Ekonomsko-socialni položaj je prvi, vsekakor pa ne edini vzrok tega nezadovoljstva. Gre za občutek večine, da je politika pustila ljudi na cedilu, da zastopa nekoga drugega, da dela predvsem zase, da ni poštena. In da ne ve, kako naprej.

Volivci zato hočejo spremembe. Pogosto so naivni, ne pa neumni; od etablirane politike nimajo kaj pričakovati, torej se oprijemajo novih obrazov in pri tem, zavestno ali ne, hazardirajo. Zato se novi obrazi tako naglo dvigajo in tako naglo padajo. Cerarja je posadil na tron prav ta fenomen. Po dobri polovici mandata se, gledano scela, že uvršča v žalostno serijo novih obrazov, bolje mask, za katerimi se skrivajo stara ali starikava obličja. Niti do Pikettyjevih predlogov se še ni dokopal: potrebni radikalni zasuk v delitvi dohodkov ni stvar morale, ampak razuma, kajti kričeča neenakost in vztrajanje politike na okopih onemogočata politični izhod iz naraščajoče stiske in silita v surov, nepredvidljiv prelom. Merklove, hollandi, cameroni, filloni, cerarji utirajo pot revoluciji, diktaturi in vmesnim stanjem. Nemirno bo.