Dve leti po ukradenih volitvah

– Kaj imaš v mislih?
– Predajva jih (lažne obremenjujoče materiale; op. a.) novinarjem. Čez 15 dni bomo imeli novega papeža. Zrelega papeža.
– Koga?
– Spencerja. Ali mene.
– Ne, mene.
– Tudi prav. Zmanipuliral bom konklave, kot po navadi. Ti pa boš postal papež.
– Ja, ti pa boš spet vplivni državni sekretar. .... Ampak to se ne bo zgodilo. Ne bomo uporabili teh fotografij. Nič ne bo s škandalom. – Zakaj ne?
– Ker svetu ne bomo prikazali fotografij papeža, kako otipava prsi neke punce. Tako bi Cerkev dosegla dno, s katerega nas noben papež ne bi mogel dvigniti.
— Sporočilo iz dialoga med zarotniškimi kardinali v Sorrentinovi seriji Mladi papež, ki ga JJ ne razume.

Janša pravi, da je od ukradenih volitev dobri dve leti. Se pravi, da je do naslednjih ukradenih volitev manj kot dve. Ukradene volitve?

Seveda. Vsake volitve, na katerih ne zmaga Janez Janša, so ukradene. Se pravi, da so ukradene vse razen tistih 2004. Kradejo mu vsi po vrsti. Najprej so bili to leta 1990 krščanski demokrati (SKD), česar jim Janša še danes ni odpustil. No, v zvezi z volitvami leta 1990 je na sploh v obtoku veliki mit. Namreč mit o zmagi Demosa, ki deluje vsaj pri rodovih, ki so odrasli po tem datumu. Je pa le nekoliko nerodno. Demos namreč ni nikoli zmagal na volitvah. Ker ni nikoli nastopil. So pa nastopile posamezne stranke, ki so imele neobligatorni dogovor o oblikovanju povolilne koalicije. Dejansko je takrat, leta 1990, zmagala SDP, Stranka demokratične prenove, ki je predstavljala dedinjo ZKS. Druga je bila Zveza socialistične mladine, ki se ji do volitev ni uspelo preimenovati v kasnejšo LDS. Tretji so bili Peterletovi Krščanski demokrati (SKD). Četrta Slovenska kmečka zveza, kasnejša ljudska stranka. In šele peti so bili osamosvojiteljski težkokategorniki iz Slovenske demokratične zveze z Bavčarjem, Ruplom, Bučarjem, Janšo itd. Katastrofalno slab rezultat je pripeljal do razcepa na demokrate in narodne demokrate. Janša se je najprej odločal med obojimi in na koncu vstopil k Pučnikovim socialdemokratom ter po ponovnem neuspehu na volitvah 1992 hitro naredil notranji puč ter prevzel stranko. Namreč, tudi izidi drugih volitev so bili za t. i. osamosvojitelje katastrofalni. Favorizirani demokrati so osvojili pičlih 5 odstotkov. Narodni demokrati se sploh niso uvrstili v parlament, socialdemokrati (SDSS) pa tudi niso dosegli praga (le 3,34 % glasov), a jih je povolilna aritmetika s preostanki glasov spravila skozi zadnja vrata v parlament. Pri oblikovanju druge Drnovškove vlade je Peterle pogojeval svoj vstop v mešano vlado z zahtevo, da vstopi tudi Janša. To je bila ob mnogih drugih napakah Peterletova največja. Namesto da bi Janši takrat svetoval, da naj gre s skromnimi medvojnimi in povojnimi prihranki v Avstralijo ali druge eksotične destinacije igrat golf, gledat sončne zahode in počivat, mu je podaljšal politično življenje, sebi, svoji stranki in vesoljni politični Sloveniji pa nadlogo.

A kakorkoli. Sistematično in ponavljajoče se, z zgolj eno izjemo, so mu od volitev do volitev kradli Drnovšek, Pahor, Janković in nazadnje Cerar. Kdo bo naslednji na vrsti, ta čas še ne vemo. Cerar tega potenciala več nima. Ima pa Janša še vedno animacijski potencial za aktiviranje volivcev proti sebi ...

No, Janšev občutek, da izgublja volitve za volitvami zaradi kraje, je skladen z njegovim paranoidnim dojemanjem političnega prostora in politične kompeticije kot velike zarote. A to ni velik problem. Oziroma je zgolj njegov problem. Resnični problem je drugje. Ker je Janša globoko zafrustriran zaradi nenehnih porazov, sistematično ruši, demontira vse institucije, strukture in vzvode države in oblasti. Izvršno, sodno, zakonodajno. Ruši zdravstveni sistem, šolstvo ... Zamajan je dvom o vsakršni instituciji. Kdorkoli bo prišel v naslednjih legislaturah na oblast, se bo soočal s stanjem patološkega nezaupanja in apatije. Niti interpelacije več ne vzdramijo volilnega telesa. Zna kdo na pamet našteti vse interpelacije, ki jih je vložila SDS? Še za Cerarjev mandat se jih je težko spomniti. Jih je bilo šest? Morda sedem? Tako na pamet: ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar, zunanji minister Karl Erjavec, ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Anja Kopač Mrak, minister za infrastrukturo Peter Gašperšič, ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc ter ministrica za izobraževanje, znanost in šport Maja Makovec Brenčič. In napovedanih je že nekaj novih interpelacij. A najbolj odbita je interpelacija celotne vlade. Pred Cerarjevo sta bili interpelirani le dve vladi v celoti. Leta 1997 Drnovškova. Leta 2004 pa Ropova. Vse tri je kajpak vložila Janševa SDS. In zagotovo bo Cerarjeva pred iztekom mandata doživela še kakšno interpelacijo.

A inflacija konfliktov, afer, interpelacij ne odvrača ljudi le od kakršnegakoli tvornega sodelovanje v politiki, ampak tudi od interesa za politiko in zaupanja v institucije. Skratka, razpada vsakršna avtoriteta države, kar na stežaj odpira vrata avtoritarnosti. Najbrž je slednje za Janšo privlačno. A celo za avtoritarni model vladanja potrebuješ ekipo. S kom pa ga bo tvoril, sedaj, ko so odpadli ali pobegnili še zadnji vsaj nekoliko bolj artikulirani sopotniki? S krjavlji izpred sodišča? S tistimi, ki rahlo opiti patetično pojejo domoljubne pesmi, prigodnice ter hvalnice »našemu Janšoti«? Če verjame v to lumpenproletarsko združbo, je še huje, kot se je še nedavno zdelo. Lumpenproletarci so uporabni za kvoto. Za pogrom. Za učinkovito avtoritarno formacijo pa bo potreboval nekaj bolj spodobnih in sposobnih sledilcev. Tistih, ki zdaj eden za drugim dobivajo status izdajalcev in odpadnikov.

Paranoja pač.