Dalibor Matanić

»Novinarstvo ne bo nikoli ugasnilo«

Dalibor Matanić je hrvaški filmski režiser, ki je v začetku prejšnjega desetletja zaslovel s filmoma Blagajničarka bi rada na morje (Blagajnica hoće ići na more) in Prijetna mrtva dekleta (Fine mrtve djevojke). Lani je za film Zenit (Zvizdan) v Cannesu, na enem najpomembnejših filmskih festivalov na svetu, prejel nagrado v sekciji Posebni pogled, letos pa je po devetih celovečernih in številnih kratkih filmih posnel prvo televizijsko nadaljevanko Časopis (Novine), ki je na Hrvaškem dvignila precej prahu v novinarskih in cerkvenih krogih. Pravice za serijo, ki ima nemalo privržencev tudi pri nas, so že odkupili za predvajanje na tujih televizijah, morda se ji obeta celo ameriška različica.

Matanić je te dni prejel nagrado Darko Bratina. Poklon viziji, ki jo goriški Kinoatelje podeljuje ustvarjalcem, ki »estetske vrednote dopolnjujejo s posebno pozornostjo do zgodovinskega in družbenega okolja ter se zavzemajo za medkulturni dialog«.

Deset let ste si želeli posneti televizijsko serijo in zdaj, ko nadaljevanko Časopis le snemate, ste z njo ujeli zlato dobo televizije. Zakaj ste na serijo čakali tako dolgo? Ste vedeli, kaj si želite posneti, pa to prej ni bilo mogoče?

Pravzaprav se ni začelo z zamislijo, o čem naj bi posnel serijo. Sem pa želel posneti kaj, kar bi bilo po tematiki zelo resno. Ponujali so mi različne scenarije, a sem jih ves čas zavračal, saj je šlo večinoma za sitcome, žajfnice in podobno, nič ni bilo tako konkretno resnega, da bi me pritegnilo.

Tudi ko vam je Ivica Đikić, scenarist serije Časopis, povedal, da je napisal scenarij za serijo o novinarstvu, naj bi bil vaš odziv bolj mlačen, češ da se vam ta tema zdi dolgočasna.

Da, tudi ko so mi jo producenti opisovali, sem si mislil »Joj, ne«, ker sem predvideval, da bo serija podobna nadaljevanki Uredništvo (The Newsroom) Aarona Sorkina, torej seriji, ki se je konkretno ukvarjala z novinarstvom, kot se je na primer Urgenca (E. R.) ukvarjala z zdravniki. Ko pa sem začel brati scenarij, sem ugotovil, da to ni serija o časopisu, temveč o družbi, o nemoči novinarstva, o tem, da novinarji sicer lahko odkrivajo nekatere stvari, a ta razkritja niso nobeno zagotovilo, da bo družba zaradi tega boljša.

Pa vendar ustvarjalci nadaljevanke pravite, da imajo novinarji v seriji več moči kot pa tisti v resničnosti.

To je nekaj, kar se ves čas spreminja. Od začetka snemanja serije pa do danes ni minilo niti eno leto, vendar so se stvari vsaj na Hrvaškem bistveno spremenile. Nedavno sem bil v nekem časopisnem uredništvu v Zagrebu, kjer so novinarji videti kot kokoši v reji, milijon jih sedi za petimi mizami, in to je nekaj, česar si pred dvema letoma nismo mogli niti predstavljati. Ti standardi se znižujejo dan za dnem.

Na Hrvaškem smo v zadnjih devetih mesecih, torej v času, ko smo še imeli prejšnjo oblast, ki je močno pritiskala na medije, videli, kako hitro je mogoče uničiti novinarstvo. Hkrati so v tem času vzklili manjši, prodorni portali, pomembni novinarski glasovi, na katere ljudje kar čakajo, za katere želijo, da si izborijo neki položaj. Zato še vedno mislim, da v novinarstvu ni vse za odpis. Ljudje še zdaj pričakujejo, da jim bo kdo ponudil preverjene informacije. Novinarstvo brez ostrega novinarskega peresa, ki zbada, namreč nima smisla.

»Na Hrvaškem smo pod prejšnjo oblastjo, ki je močno pritiskala na medije, videli, kako hitro je mogoče uničiti novinarstvo. A še vedno mislim, da v novinarstvu ni vse za odpis. Ljudje še zdaj pričakujejo, da jim bo kdo ponudil preverjene informacije.«

Snemati ste začeli januarja in producent Nebojša Taraba je rekel, da ste med snemanjem večkrat ugotovili, da so nekateri prizori iz serije preblizu resnici. Kaj se je dogajalo?

Najboljši način ustvarjanja je tak, da ustvariš predlogo, ki je čim bolj univerzalna in se ne navezuje na konkretne dogodke ali osebe. A čim stvari poskusiš narediti univerzalne, se nate takoj nalepijo umazane, lokalne zadeve, ljudje se začnejo prepoznavati, začno se dogajati celo podobne stvari kot v fikciji. To se je dogajalo tudi nam, ne le na Hrvaškem, ampak na primer tudi na Madžarskem. Tam so ukinili, nato pa prodali do Orbana kritičen časnik, tako kot v seriji gradbeni tajkun kupi zadnji neodvisni časnik v mestu, da bi obvaroval župana.

Serija Časopis je precej dolgo čakala na predvajanje na hrvaški javni televiziji. Je šlo res za pritiske cerkve?

Mislim, da težava ni bila v sami seriji, temveč v javni televiziji. V prvi polovici letošnjega leta, torej še pod prejšnjo oblastjo, se je ta televizija precej spremenila, vzpostavila se je klerikalno-ekstremistična linija, ki je spominjala na Hrvaško v devetdesetih letih. Javna televizija je postajala vedno bolj kot nekakšen patriotski pamflet. To je pomenilo, da smo na vseh štirih programih javne televizije lahko gledali samo še prenose maše. Ali pa dokumentarce o župnikih ali vojni, torej o rečeh, ki danes nimajo nobene zveze z relevantnim. V takšnem okolju je umanjkala podpora, da bi nas uvrstili v jesensko shemo in bi našo serijo, največji igrani projekt v tem času, septembra tudi spromovirali. Dva meseca se sploh ni vedelo, kdaj bo serija na sporedu, ali sploh bo na sporedu ali jo bodo kar zamolčali.

Filmska ekipa je zato zelo hvaležna hrvaškim novinarjem, ki so začeli drug za drugim, v vseh medijih, hrvaško televizijo pozivati, naj že predvaja nadaljevanko oziroma vsaj pove, kdaj bo na sporedu. Šele potem so začeli serijo predvajati. Sicer skoraj brez promocije, a v najbolj gledanem večernem terminu, kar je super.

Če se posvetiva »univerzalnim likom« v nadaljevanki. Župan Ludvig Tomašević je v njej simbol oblasti, ki ima za seboj cerkev, škofe in nato prek kapitala nadzira medije …

Tako je, nanj sem še posebej ponosen, ker smo se s tem likom veliko ukvarjali. Nadaljevanka je zasnovana kot serija v treh sezonah, v prvi se ukvarjamo z novinarstvom, v drugi se bomo s politiko in v tretji s sodstvom. Če nam uspe priti do druge sezone, bo v njej glavni lik prav Tomašević. Je simbol licemerne politike, ki jo vsi dobro poznamo. Je kombinacija človeka, ki je neverjetno spreten v odnosih z javnostjo, pri olepševanju svoje javne podobe, ampak globoko v sebi je živalski, nasilni tip človeka, ki je precej primitiven. Mislim, da je tak lik simbol Hrvaške. Lahko deluje na »lep način«, a ko lepo ne zaleže, postane surov.

Vpliv cerkve in oblasti na medije v nadaljevanki združuje lokalni gradbeni tajkun Mario Kardum. Pravite, da imajo tisti, ki se v njem prepoznajo, v resnici tudi sami nekaj masla na glavi.

Prej sem že omenil, da se je na našo univerzalno zgodbo lepilo precej resničnih lokalnih dogodkov, a v njej se je prepoznalo tudi ogromno resničnih ljudi. Ljudje, ki so naredili kaj slabega, pa tudi tisti, ki še niso naredili nič slabega, vendar se prepoznajo v vzgibih, ki vodijo v takšna dejanja. To je neizbežno, a hkrati zelo zabavno. Tako ugotoviš, kako majava je politika, kako je v njej vse odvisno od tega, ali bo prevzela vse vzvode oblasti ali ne.

V vaših filmih se pogosto pojavljajo stare gospe, ki govorijo nekakšne ljudske modrosti, v Časopisu pa imamo lik mame tajkuna Karduma. Je to mestna različica teh babic s podeželja?

Kar dumo va mama je lik, ki je oboga -tel med hrvaško tranzicijo. To so ljudje, ki v osemdesetih letih niso imeli veliko, potem pa jim je v devetdesetih letih uspelo. Kardumova mama do konca sezone postane eden ključnih likov in pokaže, kako se z nekakšnim materinskim nagonom, kot nekakšna volkulja, bori za svojega otroka. V tem kontekstu seveda ni mirna babica iz mojih filmov, temveč prej nekdo, prek katerega se rešuje Ojdipov kompleks. Zanimivo je opazovati, kako ima človek, ki ima sicer ekonomsko moč, še vedno nezrel odnos z mamo. Tajkunski sloj ljudi je precej bolj nezrel, kot deluje navzven. Vsi so videti urejeni, v resnici pa je v njih ena sama praznina.

Znana srbska igralka Branka Katić v seriji igra prodorno novinarko Dijano Mitrović, zaradi česar je bil marsikdo prepričan, da njen lik temelji na Jasni Babić, hrvaški novinarki, ki je bila v devetdesetih letih vojna poročevalka, pozneje pa je med drugim napisala knjigo o kriminalizaciji hrvaškega pravosodja in politike. Je bila ona navdih za ta lik?

Kot rečeno, delali smo univerzalne like, a očitno nam je uspelo ustvariti tudi neke vzporednice z dejanskim. Nedavno sem v Zagrebu slišal, da novinarji v različnih uredništvih skušajo ugotoviti, kdo v njihovem uredništvu bi lahko ustrezal tipu novinarja v nadaljevanki. To se mi zdi zelo lepo.

Menda so celo kretnje Branke Katić podobne tistim Jasne Babić.

Ampak Branka je pred serijo ni poznala. Šele zdaj, ko so jo o tem začeli spraševati v intervjujih, jo je začelo zanimati, kdo je ta oseba.

Čeprav serija res ni podobna Uredništvu, se mi zdi, da vaši liki še vedno kažejo precej idealizma in spoštovanja do novinarske etike, da se vedejo veliko bolj novinarsko od dejanskih novinarjev, vsaj kar zadeva denimo preverjanje informacij, vaši novinarji ne objavljajo špekulacij ...

Dlje ko nadaljevanka traja, več preizkusov, kaj objaviti in česa ne, imajo novinarji v njej. Nobeden od likov ni črno-bel, vsi so bolj ali manj sivi. Njihov idealizem je pravzaprav grenak. Ampak to, da jih vidite kot idealiste, veliko pove o samem novinarstvu danes. Mislim, da je prav, da liki v seriji premorejo ta idealizem, ki jih vodi do resnice, sploh v svetu, kjer je vse relativizirano. Imeti v novinarski ekipi same cinike bi pomenilo, da smo dokončno utonili v letargijo, iz katere ni izhoda.

Ivica Đikić je pri pisanju scenarija veliko črpal iz lastnih izkušenj v medijih, bil je urednik Feral Tribuna, zdaj je urednik Novosti. Se vam zdi, da je kateri izmed likov morda on?

Ne vem, ali je v scenarij vpletel tudi sebe. Sem pa sam v eno od epizod dal njegovo sliko, da ga imamo v kadru. Zagotovo je nadaljevanki koristilo, da je Đikić v novinarstvu veliko preživel, producent Nebojša Taraba ima prav tako novinarske izkušnje, pisal je za Playboy, no, tudi sam že ves čas sodelujem z novinarji, tako da je imel vsak svoj pogled na to področje. Zato se zdaj ljudje odzivajo, kot se odzivajo, ker vidijo, da nismo delali na prvo žogo.

So danes še novinarji, kakršna je v Časopisu Dijana Mitrović, torej novinarji, ki bi lahko rekli: zaradi mene so padli trije ministri?

Na Hrvaškem vsi beremo Viktorja Ivančića in Borisa Dežulovića. Danes pišeta za manjše portale, katerih branost se je v času nedavne fašizacije Hrvaške zelo povečala. A meni se to, da morata takšna kalibra pisati za male medije, ne zdi žalostno, temveč se mi zdi prav zabavno, kako so ti mali mediji postali pomembnejši od velikih medijskih hiš. To dokazuje, da novinarstvo ne bo nikoli ugasnilo, če le imaš dobre novinarje in novinarke. Dokazuje tudi, da nakup najbolj branega časopisa še ni nobeno zagotovilo, da boš v njem prebral kaj kakovostnega. Žal se šele, ko v ospredje stopijo polpismeni ljudje, zaveš, kako zelo potrebujemo novinarje, ki znajo dobro pisati, ki res obvladajo novinarstvo.

TV-nadaljevanka: Časopis (Novine)

Kdo: režija Dalibor Matanić, scenarij Ivica Đikić

Kje: ob nedeljah ob 20.10 na HRT1