Patrick Modiano: Dora Bruder

+ + + +

Dorin dnevnik, spisan posthumno

Patrick Modiano, kolikor sem ga prebral do krajšega romana Dora Bruder, se mi je zdel malo brezstrasten, pikolovski in odveč. Nista mi legla na rob samonamembnosti prignana želja po katalogiziranju in popisovanju podrobnosti, kolikor že artikulirana, in njegovo nobelovstvo; kavarne, v katerih se zbirajo boemi, ali pa obskurne ulice z butiki, za katere ne vemo, zakaj bi si sploh prislužile pisateljsko pozornost, posamezni liki, ki vznikajo in izginjajo, predvsem pa atmosfera s starih razglednic in zgoščanje zgodb z detajli iz preteklosti, vse se je zdelo kot vaja iz nostalgije in vzvišenega občutja ob izginjanju nekdanjega sveta.

Dora Bruder je iz drugačnega pepela; spet je v ozadju zgodovina, natančneje iskanje sledov za judovskim dekletom, potomko obubožanih avstrijskih Judov, ki pred preganjanjem pribežijo v Pariz ob priključitvi rajhu. Vendar prinašajo (kripto?)dokumenti o Dori, pričevanja tistih, ki so jo poznali, pa tudi tistih, ki so šli po isti poti, torej skozi zbirna taborišča na francoskih tleh in potem proti enemu od uničevalnih taborišč, novo razsežnost. Dregnejo v (u)stroj kolaboracije; policijske prefekture, ulične racije, obupana pisma svojcev, rasna policija, ki preverja, ali so zavezanci primerno označeni z zvezdami, okruški in ožganki seznamov vsega, tudi podpisnikov prejema teh zvezd v treh izvodih, pa usoda francoskih in v Francijo prebeglih Judov, danes bi rekli migrantov, iz vsega tega Modiano zgradi kratek, a trden monolit o vedenju birokratov v času preganjanja in krize.

Seznami, ki so bili ob koncu vojne pred prihodom osvoboditeljev pedantno uničeni in so od njih ostali le fragmenti, podpisi policijskih šefov, ki judovske deklice zbirajo z enako lahkoto kot delinkvente in jih nato deportirajo v za to namenjene zbirne centre, obdane z rezilno žico, tortura in šikane pri pregledih, ki jih opravlja ožje jedro protijudovske policije, vse to ustvarja srhljivo ozračje. Kar kliče k spominu na tiste, ki jim spominov ni uspelo napisati in so tako ostali brez glasu. Saj ne, da ne bi vedeli in bi stvari ne bile znane če ne širši, pa vsaj strokovni in zainteresirani javnosti, vendar ravno dlakocepski in hladni, distancirani pogled podkrepi angažma tega pisanja; kot recimo seznami razseljenih in pobitih na koncu romana o Judih v Gorici Sonnenschein Daše Drndić.

Modianov opisovalski in raziskovalski čut je tokrat našel trdno jedro, osišče pripovedi. Rojen ob koncu vojne, pravi njegov pripovedovalec, se čuti poklicanega, da s seznamov, kjer človeka ni, najprej na strani sestavljavcev, potem postopno izginjajo še tisti s strani evidentiranih in obdelovanih, rekonstruira edinstveno in v čas namočeno usodo. Konkretno, z imenom in priimkom in zbledelimi fotografijami zamejeno usodo, ki zdaj postane primer in dobi literarni spomenik, kasneje pa še ulico, preberemo, tudi v svarilo, kako lahko splošno sprejeta brezčutnost do izločenih čez čas postane kolektivna sramota.