Janis Varufakis, nekdanji grški finančni minister

»Dilema je, ali se sprijazniti z avtoritarizmom in idiotizmom sedanjega režima EU ali oditi. Tretje poti ni.«

Nekdanji grški finančni minister, profesor ekonomije dr. Janis Varufakis, je februarja letos v Berlinu ustanovil panevropsko politično gibanje s kratico DiEM 25, ki si prizadeva demokratizirati Evropo. Medtem ko vsi rušijo Evropo, jo Varufakis brani. Varufakisa ni treba predstavljati, manj znano o njem je le to, da je bil tudi svetovalec družbe Valve Corporation, ene največjih izdelovalk računalniških igric.To nedeljo bo Varufakis gost Filozofskega gledališča, filozofskega »festivala« v Zagrebu, ki ga organizira in vodi avtor tega intervjuja, dr. Srećko Horvat, in ki je v zadnjih letih gostil Slavoja Žižka, Saskio Sassen in Richarda Senneta ter Thomasa Pikettyja.

Kaj so vas izkušnje na položaju finančnega ministra Grčije v tistem burnem obdobju naučile o stanju demokracije v sedanji Evropski uniji?

Pravzaprav je bilo precej zanimivo, da kot grški finančni minister nisem imel veliko priložnosti razpravljati o grških financah, ker v razpravi nikoli ni šlo za grške finance in okrevanje, za naše zmožnosti odplačevanja dolgov, tudi ne za finance in rast, temveč izključno za iskanje poti, kako izpolniti zahteve upnikov. To je bila politika moči 19. stoletja in ni imela prav nič z ekonomijo ali financami. Ko je namreč beseda nanesla na to, je postalo jasno, da so naši predlogi zelo razumni in zmerni. Prav zares jih je nekdo precej visoko v institucijah trojke opisal kot zamisli, ki bi jih znali predlagati tudi bančniki na Wall Streetu. Šlo je za čisti zdravi razum, osnove, minimum, ki ga moraš doseči, da preprečiš finančni zlom države … Zakaj torej nismo dobili priložnosti, da bi razpravljali? Ker jih ni zanimala ekonomija, temveč le to, da bi poslali opozorilo tudi Špancem, Portugalcem, Ircem, ki so v mesecih za tem imeli volitve; češ, če boste izvolili vlado, ki bo zavrnila upnike in bo imela svoje zamisli, kako preprečiti gospodarsko krizo, vas bomo zmleli tako kot Grke. Finančni minister se je torej moral bojevati za pravico, da bi govoril o financah.

Kaj pa demokratično izvoljena vlada, kot je bila vlada stranke Siriza – izvolili so jo grški volivci, pa ni mogla uresničevati programa, kot ga je obljubila volivcem.

Tega mi niti ni treba opisovati s svojimi besedami … lahko preprosto navedem Wolfganga Schäubla na prvem srečanju Evroskupine, na katerem sem bil. To je bilo 11. februarja 2015. Predstavil sem predlog, ki je bil po moji oceni zelo preprost in zmeren. Vi hočete, da naredimo to, mi pa hočemo storiti ono, sedimo in poiščimo srednjo pot. Smo nova vlada, imamo svoj program, kar pa ne pomeni, da vam ga bomo skušali na vsak način vsiliti. Ne smete pa niti vi nam vsiljevati svojih običajnih rešitev. Obstajata torej dve predstavi o reševanju, zdaj pa poiščimo sintezo obeh. Schäuble se je odzval takoj in pred vsemi, na odprtem srečanju Evroskupine, izjavil, da se gospodarska politika Grčije zaradi volitev pač ne sme spremeniti. Mislim, da je to odgovor na vaše vprašanje. Ko vstopite v Evropsko unijo, sploh pa na evrsko območje, pa imate primanjkljaj in zaidete v situacijo, ko država ne more odplačevati dolga, se nenadoma znajdete v dolžniškem zaporu. Demokratične pravice so zamrznjene. Tako kot v Teksasu so politične pravice preklicane, ko vstopite v strogo varovan zapor. Ko se pridružite evru kot dolžnik, si lahko vaša demokracija izmisli, kar želi. Spominja na anekdoto o Henryju Fordu, da lahko naročite avto v katerikoli barvi, samo da je črna.

Če greš v Južno Korejo in črkuješ začetnice imena Mednarodni denarni sklad, te bodo prebutali – po tistem, kar je tam MDS storil leta 1998.

Nekoč ste primerjali Hotel California in evrsko območje. Lahko pojasnite?

No, zadnji verz te slavne popevke pravi, da se lahko kadarkoli odjaviš iz hotela, le zapustiti ga ne moreš. To ne velja le za evrsko območje, temveč splošneje tudi za Evropsko unijo. Ko se zapreš vanjo, sploh če v njej ostaneš dolgo časa tako kot Velika Britanija ali Grčija, pot, ki te je pripeljala v osrčje te institucije oziroma vrsto institucij, preprosto izgine. Podobno kot v filmu o Indiana Jonesu, ko stopi v grad ali kaj podobnega in se pot, po kateri je prišel, zruši, je uničena … Lahko se torej odjaviš, ne moreš pa dejansko oditi. Če hočeš oditi, moraš to načrtovati 30 let vnaprej … Izstopiti pomeni ustvariti valuto. A vsi vedo, da to valuto ustvarjaš, ker hočeš kljubovati uniji. To je podobno, kot bi vnaprej oznanil svoj odhod.

Kaj to pomeni za nedavne dogodke, kot je referendum o izstopu Velike Britanije? Je po vašem mnenju mogoče zapustiti evrsko območje?

No, vse je mogoče. Lahko zapustite planet, če se boste dovolj potrudili, vprašanje pa je, ali lahko preživite. In ali bo to ugodno vplivalo na večino ljudi. Tragedija, s katero se srečuje Evropa, je, da smo ujeti v nekaj, kar se na prvi pogled zdi kot dilema, v resnici pa gre za lažno dilemo. Dilema je, ali se sprijazniti z avtoritarizmom in idiotizmom sedanjega režima EU ali oditi. Tretje poti ni.

A to ni Blairova tretja pot, kajne?

Prav gotovo to ni Blairova tretja pot. To ni ta tretja pot. Obstaja pristna tretja pot. Z dvema besedama: državljanska nepokorščina. To je pravica, da se z vetom onemogoči vsaka odločitev v EU, če je v nasprotju z načeli logike. To je nekaj, česar ni še nihče poskusil. Mi smo poskusili, vsaj mislili smo tako, in na koncu sprejeli to lažno dilemo, ker če nočemo izstopiti, potem moramo sprejeti vse, kar unija zahteva od nas. Vlada stranke Siriza je za nekaj tednov poskusila z nepokorščino, a žal je preostalo vodstvo stranke odpovedalo. Nepokorščina med ljudstvom je edini način, da rešimo Evropo, pa ne tako, da bi jo razpustili, temveč da bi oblasti prisilili, naj sprejmejo nekaj čisto temeljnih načel demokracije pri vodenju evropskih institucij.

Omenili ste že Evroskupino in lahko si mislim, da večina Evropejcev niti ni vedela, da takšna skupina obstaja, dokler niste postali finančni minister. Zdite se mi kot žvižgač, ker ste prodrli v to tajno telo finančnih ministrov in razkrili, kaj se je dogajalo za zaprtimi vrati. Lahko pojasnite, kaj je bilo prvo, kar vas je pretreslo v Evroskupini? In zakaj je ta eno najpomembnejših teles v Evropski uniji?

No, za uvod naj povem, da vso gospodarsko politiko na evrskem območju določa Evroskupina, zato je supervlada denarne unije, če lahko tako rečem. V Evropi 28 držav – kmalu 27 – obstaja zanimiva idiosinkrazija, da jih ima le 19 skupno valuto. Obstaja nekaj, kar se imenuje Ecofin, to je gospodarski in finančni odbor, kjer se pogovarjajo vsi ministri 28 držav članic. To je telo, ki je tudi del evropskih pogodb, torej je del EU, ki odloča o gospodarsko-finančnih zadevah na ravni unije, ne na evrskem območju. Sprva je bilo mišljeno, da bi ustvarili skupno valuto in bi jo uvedle vse države članice, a kot vemo, je Britanci, Danci in Švedi niso hoteli, drugi je še ne smejo uvesti. EU je torej dobila resno institucionalno težavo. V Ecofinu je bilo devet ministrov, ki niso imeli besede glede evra, saj to ni njihova valuta, tako da je bilo logično, da se je zbralo preostalih 19 finančnih ministrov, ki so oblikovali Evroskupino. Vprašali ste me, kaj me je pretreslo. To me ni pretreslo, to je logično. Pretresli pa sta me organizacija in koreografija srečanja Evroskupine. Tam je dolga pravokotna miza, ob daljši stranici sedijo finančni ministri, lutke, in lutke pravim zato, ker boste iz mojega opisa videli, da dejansko niso veliko povedali. Niso imeli popolnoma nobenega pametnega ali uporabnega podatka … Ob krajši stranici so sedele »institucije«, predsednik Evroskupine, običajno nekdo blizu nemškega finančnega ministra, nato tip po imenu Thomas Visner, ki je njegov pomočnik in predsednik Evrske delovne skupine, to je Evroskupina pod Evroskupino, sestavljena iz birokratov ali pa kombinacije birokratov in ministrov, ki niso v kabinetu. Thomas Visner je predsednik Evrske delovne skupine in ve veliko več o tem, kaj se dogaja na evrskem območju, kot predsednik evrske skupine, verjemite mi, in je tudi glavno gonilno kolo, tako da je za večino odločitev Evroskupine tako ali drugače odgovoren prav on. Po mojih izkušnjah so člani Evroskupine, torej finančni ministri, pogosto vedeli zelo malo o tem, kakšne odločitve so ti ljudje že sprejeli. To je bil prvi šok. Drugi pretres: poleg Visnerja so na drugi strani mize, na nasprotni strani krajše stranice, sedeli predstavnik Evropske centralne banke, pa podpredsednik komisije in tako naprej. A vrnimo se na drugo krajšo stranico, kjer je bila tudi direktorica Mednarodnega denarnega sklada (MDS), Christine Lagarde, ali pa njen pomočnik za Evropo, Danec po imenu Paul Thomson. Zanimivo je, da ima MDS, ki sploh ni evropska ustanova, čeprav je na njenem vrhu običajno kdo iz Francije, predstavnika v Evroskupini skupaj s centralno banko in birokrati … No, skratka, drugi pretres je torej bil, da je vedno najprej spregovoril predstavnik komisije, ne glede na obravnavano temo, naj je bila to Grčija, Francija ali Portugalska. Mario Draghi, predstavnik centralne banke, je govoril drugi, predstavnik oziroma predstavnica Mednarodnega denarnega sklada pa tretji. Ko so ti trije končali, je bila zgodba že predstavljena, zacementirana in takrat smo ministri preprosto izrazili mnenje, a bilo je očitno, da so evrska delovna skupina in institucije odločitev že sprejele. Tretji pretres v zvezi z evrom je bil, da recimo pred seboj nisem imel niti najmanjšega podatka o Portugalski, ko smo govorili o njej. Nobenega lista papirja s podatki, dejstvi, predlogi in protipredlogi. Nikoli ni bilo razprave. O Portugalski, Španiji, Irski, Latviji ali katerikoli drugi državi nisem nikoli dobil kaj več od praznega povzetka o tem, kakšno je stališče institucij. Nikoli nam ni bilo na primer najprej predstavljeno stališče Portugalske in šele nato stališče MDS, pa centralne banke, da bi si lahko na podlagi različnih mnenj oblikoval svoje mnenje o temi razprave. Vse smo dobili servirano že gotovo, v obliki dogovora. Zdaj bom povedal, kaj me je pretreslo najbolj od vsega. Na neki točki sem rekel, da je moje ministrstvo pripravilo predlog, ki je po našem mnenju v korist in interesu vseh, vključno z upniki, Grki, grško vlado in drugimi vladami. Predlagal sem, da bi te predloge po elektronski pošti poslal vsem članicam Evroskupine – in takrat so mi zagrozili s prekinitvijo pogajanj, če bi si to res drznil storiti. Vprašal sem, zakaj mi grozijo, če bi svojim kolegom za to mizo posredoval predloge z nazornimi grafi in podatki, zakaj bi to označili kot nekaj slabega zanje. Predsednik Evroskupine mi je dal neko trapasto pojasnilo. Skrivanje podatkov pred drugimi članicami Evroskupine naj bi bilo menda ključno za nadaljevanje pogajanj.

Spomnimo se, kako je britanski imperij ravnal z delavskim razredom v Angliji, in razmer, v katerih so živeli angleški delavci.

Zelo dobro ste opisali delovanje Evroskupine in o tem bomo brali tudi v vaši knjigi, ki bo izšla prihodnje leto. Pa bi nam lahko povedali, kakšna ideologija tiči za Evroskupino? Kakšno gospodarsko politiko skuša uveljaviti? Kakšno gospodarsko politiko je skušala vsiliti Grčiji?

Če pogledamo z zgodovinskega vidika, gre preprosto za podaljšek nekdanje prakse Mednarodnega denarnega sklada v tretjem svetu. Takrat je bilo za MDS res preprosto: ustvariš okoliščine za hudo krčenje gospodarstva. Aktivno omejiš povpraševanje, zmanjšaš proizvodnjo in s tem zmanjšaš zaposlenost. Ustvariš presežno ponudbo delovne sile, da se plače znižujejo. Hkrati pride še veliko razvrednotenje valute v Keniji ali Gani ali katerikoli drugi državi, ki jo hočejo reformirati s privatizacijo. Vzameš kakršnokoli financiranje, ki je na voljo, prodaš, da bi začel odplačevati del dolga, in ko dosežeš zanesljivo, a počasno gospodarsko dejavnost, je tako rekoč vse že privatizirano. Oklestil si vso mogočo socialo, država takrat doseže nekakšno ravnovesje med prihodki države in izdatki. Vse je na zelo nizki ravni in s takšno intenzivno privatizacijo naj bi država privabila naložbe. In naj bi spet uspevala. Takšno je bilo stališče Mednarodnega denarnega sklada. Zanimivo, da je tako seveda nastala humanitarna kriza … Povsod po tretjem svetu je bilo tako in dolgovi niso bili odplačani. In MDS so vsi začeli obračati hrbet, samo zato, ker bi bil skoraj umrl kot organizacija. Leta 2006 nihče ni želel ničesar več imeti z njim. Če greš v Južno Korejo in izgovoriš te tri črke, te bodo prebutali, po tistem, kar je tam storil leta 1998. Ko se je MDS skušal spet pobrati, so začeli govoriti o odpisu dolga … začeli so govoriti o pomenu postopnih prilagoditev, da se državi ne smejo predpisovati prestroge omejitve.

No, evrsko območje se je zlomilo in takrat si je Angela Merkel sprva zatiskala oči. Papandreu, ki je bil takrat grški premier, je šel v Bruselj in jim razložil, da je Grčija bankrotirala, da ji nihče več ne posodi denarja in da ima država ogromen dolg, ki ga je treba vračati. Poleg tega se gospodarstvo nominalno krči za osem odstotkov na leto in država zato ne zmore več. Na pomoč, nekaj storite! Dobil je trojni negativni odgovor, ki se bo verjetno v zgodovino zapisal kot najbolj nesmiseln. NE pomoči, NE odpisu dolga v Evropi v obliki nižjih obrestnih mer in NE razglasitvi plačilne nezmožnosti. Predstavljajte si, da bi tak odgovor dobila ustanova Lehman Brothers: ne, ne bomo vam pomagali in ne bomo vam omogočili stečaja. Saj bi se smejali, a to se je v tistih prvih mesecih zgodilo Papandreuju, čeprav se je tudi Merklova zavedala resnosti situacije. Na koncu so svetovalci Merklovo prepričali, da ne more vztrajati pri trojni zavrnitvi, ker ni bila pametna. Zato se je odločila, da bo Grčiji odobrila največje posojilo v zgodovini človeštva pod pogojem, da bo država uvedla varčevanje in še bolj oklestila prihodke ljudi. Popolna katastrofa … Edini razlog, zakaj se je tako odločila, je bil, da bi Grčija lahko poplačala Deutsche Bank ter druge nemške in francoske banke. To je bila v resnici pomoč severnoevropskim bankam pod krinko solidarnosti z Grčijo. Da bi prepričala zvezni parlament, je morala vključiti tudi Mednarodni denarni sklad. In temu je rekla: »Naredite v Grčiji isto, kar ste v 70. letih naredili tretjemu svetu.« MDS se je takrat skušal distancirati od politike, a se je vključil v dogajanje v Evropi, ker je bil tudi sam na robu bankrota, saj se ni nihče hotel ubadati z njim in si sposojati denar od njega, tako da je kot institucija izgubil pomen.

Globalizacija je dele prvega sveta spremenila v tretji svet, tako da imamo singapurje in šanghaje, nato pa tretji svet uvozimo v prvi svet. To je odnos, na katerem temelji pokolonialni proces.

Mednarodni denarni sklad opisujete kot institucijo, ki je razvijala in uresničevala politiko strukturnih sprememb predvsem v tretjem svetu, in mislim, da bi to lahko opisali celo kot nekakšen finančni kolonializem, novo obliko kolonializma …

Da.

Nato ste omenili primerjavo z Evroskupino in tistim, kar Nemčija, pa ne samo ona, vendar predvsem ona, počne z obrobjem Evropske unije. Mislite, da bi bilo korektno to opisati kot nekakšno avtokolonizacijo, če Evropska unija in finančne ustanove to počnejo znotraj unije?

Ne smemo pozabiti, da imperiji s svojimi ljudmi vedno delajo kot s kolonijo. Spomnimo se, kako je britanski imperij ravnal z delavskim razredom v Angliji, razmer, v katerih so živeli angleški delavci. Tu ni nič novega in zlasti prek globalizacije je bil to dvosmeren proces. Globalizacija je dele prvega sveta spremenila v tretji svet, tako da imamo singapurje in šanghaje, nato pa tretji svet uvozimo v prvi svet. To je odnos, na katerem temelji ta pokolonialni ali neokolonialni proces … Če ste iz Jugoslavije oziroma območja, ki je bilo nekoč Jugoslavija – to je zelo zanimiv primer politike Mednarodnega denarnega sklada. Temeljni razlog za razpad Jugoslavije je bila dolžniška kriza … In metoda, s katero so Jugoslavijo prisilili k ogromnemu zadolževanju, je začela preskušati temelje te federacije. To niti ni zelo drugače od tega, kar se danes dogaja v Evropski uniji.

In posledica tega obdobja v 80. letih, ko je Jugoslavija pri MDS najela šest posojil, kar širši javnosti niti ni znano, je državljanska vojna v 90. letih, pojavil se je nacionalizem in zdaj imamo razpadlo federacijo oziroma pet držav. Pa poglejte Evropo danes, kaj se dogaja na Madžarskem, na Poljskem in na Hrvaškem. Bi lahko rekli, da ravno takšna avtokolonizacija in gospodarska politika, podaljševanje ukrepov, strukturno prilagajanje, v resnici pripomorejo k vzponu desničarskega ekstremizma in nacionalizma?

Sploh ne dvomim o tem in bi rekel še kaj več. Spomnimo se, kako so v Nemčiji na oblast prišli nacisti. Javnost je zmotno prepričana, da je bilo to zaradi hiperinflacije v 20. letih. Če pogledamo časovno premico povprečnih cen v Nemčiji med vojnama v času weimarske vlade in to postavimo ob bok volilni premoči nacionalsocialistične stranke, ugotovimo, da nacistom v obdobju norenja cen in takšne hiperinflacije, ki je požrla vse prihranke srednjega sloja, kar je bil zanj mentalni šok, ni šlo ravno dobro, prej nasprotno. Proti koncu 20. let prejšnjega stoletja so v Nemčiji dobili novo valuto in vnovič vzpostavili finančno trdnost. Po letu 1929 pa so uveljavili strogo varčevanje, v tem obdobju so cene upadale in obstaja neposredna povezava z nižajočimi se cenami – deflacijo, dolžniško deflacijo … To so bile razmere, kot če bi bil kdo dolžan na primer deset evrov in dolg nominalno ostane enak, vendar se plača zniža z devet na sedem ali z osem na pet evrov. Torej imamo razvrednotenje, cene se znižajo, plače se znižajo, dobiček upada, dolg pa ostaja isti … To imenujemo deflacija dolga. In v tem obdobju se je podpora nacistom povečala z desetine na več kot tretjino. To je bilo torej obdobje deflacije, ki je podžigalo razmerje med dolgom in prihodki. Prav to se je zgodilo v Jugoslaviji in prav to se dogaja v Grčiji … Po drugi strani pa je to, kar se zdaj dogaja v Evropi – pa ne samo zdaj, pravzaprav se je začelo leta 2011 z gibanjem na trgu Puerta del Sol in v drugih državah, na primer v Bosni –, vnovična oživitev demokratičnih poskusov. Jasno je, da takšna vrsta predstavniške demokracije ne deluje, da nas nihče ne predstavlja in da morajo državljani spet zasesti svoj prostor in s tem vnovič vzpostaviti demokracijo …

Nedavno ste bili na Place de la République, kjer ste podprli gibanje, imenovano Nuit Debout. Kot smo že doživeli, se ob takšnih gibanjih zgodi najmanj dvoje: energija se naslednji dan porazgubi, tako kot se je zgodilo z Zavzemimo Wall Street, ali pa gibanje preraste v politično stranko, na primer Sirizo in Podemos. V tem primeru pa te politične stranke po nastanku postopoma izgubijo povezavo z demonstranti, ravno s tistim gibanjem, ki jim je dejansko pomagalo priti na oblast. Kako se izogniti tej pasti? Še pred tem pa moram vprašati, kako gledate na nova gibanja, kot je Nuit Deobut v osrčju Evrope, v državi, kot je Francija. Vidite v teh gibanjih prihodnost? In kako bi se takšna gibanja lahko izognila obema pastema, izgubi energije in preobrazbi v klasično politično stranko?

Gibanja, kot je bil I ndignados v Atenah leta 2011 in zdaj Nuit Deobut v Parizu, so iskrice upanja v zelo dolgi zimski noči … Ali tudi napovedujejo zoro, je drugo vprašanje. So nujen, ne pa edini pogoj za demokratizacijo našega sveta. Edina druga možnost namesto takšne spontane eksplozije jeze in politizacije sta rasizem in ksenofobija. V obdobju deflacije, ko kapitalizem ni uspešen pri upravljanju samega sebe, po letu 2008, jeza ali spodbuja rasizem in Donalda Trumpa ali pa ustvari Nuit Debout in Indignados. Vprašanje je, kaj se bo zgodilo potem, ko bodo skupaj izkoristili to moč, energijo in upanje, da bi spremenili svet.

Mar niso ravno donaldi trumpi, viktorji orbani, marie le pen veliko močnejši od teh gibanj?

Da, res je, ker ima zlo vedno veliko moč, mar ne? Pomislite na 30. leta, napredno misleče so takrat popolnoma zmleli in danes jih utegnejo spet zmleti, kar pa ni izgovor, da ne bi vnovič poskusili. Bolje zdaj kot takrat v 30. letih. Po mojem mnenju je bistveno, da vsa ta gibanja, ki sva jih omenila, zahtevajo pravico do horizontalnosti, odpravo hierarhije. Vsi hočejo biti deležni isegorije – to je star grški izraz in zelo lepa beseda. Pomeni pravico do tega, da ima mnenje vseh ljudi enako težo, ne pa, da je to odvisno od njihove vrednosti. Vrednost mnenja ne sme biti odvisna od tega, kdo izreče besede, kako bogat in vpliven je, koliko medijev nadzoruje in tako naprej. To bi bil prelomen dosežek, ki bi pomenil pretres, vendar nujen pretres, a težava je, da ne pripomore k odločitvam. Za program, ukrepe, dejanja se ne morete odločiti na podlagi dvanajsturnih srečanj, kjer bi prisluhnili vsem stranem. Ključno bi zato bilo, da bi iz teh spontanih eksplozij ustvarili gibanje, ki bi preobrazilo celoten postopek odločanja. Za to obstajajo metode … Dobro veste, da v našem gibanju Demokracija v Evropi (DiEM25), ki smo ga začeli februarja letos, eksperimentiramo z metodami horizontalnih in vertikalnih kombinacij. Smo podobni Nuit Debout, skeptični smo do volitev, ker ne vemo, ali ljudje vedo, da so v Atenah volitve povezovali z aristokracijo, saj je bil celoten postopek izvolitve naklonjen bogatejšim, zgovornejšim, aristokratom. Demokracijo pa so povezovali z loterijo, sorticijo, ki je zelo demokratičen način izbiranja skupine ljudi za sprejemanje ključnih odločitev. Zato sem mnenja, da ima predstavniška demokracija možnosti le, če se bo učila od teh gibanj in njihovo energijo pretvorila v nekaj, kar bi lahko dejansko spremenilo svet tako, kot je delavsko gibanje spremenilo Veliko Britanijo, in tako, kot je socialna demokracija spremenila Evropo, kot so marksizem oziroma marksistične stranke spremenili Latinsko Ameriko in tako dalje … Najti moramo način, kako povezati horizontalnost s stopnjo vertikalnosti, ki nam še vedno omogoča žeti horizontalno energijo, in jo usmeriti v politiko na različnih področjih, tako da bi lahko vplivali tudi na življenje tistih, ki ne pridejo na trge demonstrirat z nami.