Colm Tóibín: Marijin testament

+ + + +

Prazni stol

Nihče ni prerok v svoji domovini, pravi pregovor, in o Njem, ki je zastavil vse, čisto vse, da bi ga potrdil, čeprav je nastal o Njem in na podlagi Njegovih neuspehov, piše v kratkem romanu irski pripovednik Colm Tóibín. Piše skozi oči matere, ki zdaj, na stara leta, obnavlja spomine, na veliko grozo tistih, ki se čutijo poklicani, da bi jih zapisali in s tem manipulirali s prihodnostjo.

Ob vseh heretičnih in gnostičnih evangelijih, v katerih je soter Učenik, ob vseh zadnjih Kristusovih skušnjavah in podobnih pasijonih v Marijinem testamentu ne naletimo na drznejše spekulacije o tem, kaj se je v resnici zgodilo ali kako so bile stvari res mišljene, pa napačno povzete. Namesto tega imamo izpoved ženske, ki se ji sence že počasi podaljšujejo ter ki znamenja vse bolj razume kot pojenjanje in usihanje, brez kakšne slutnje svetle onstranske glorije. Ženske, ki zaradi stigmatiziranosti in vročičnega ravnanja množice ne upa v tempelj in celo regresira v poganstvo, h kultu Artemide.

Marija iz romančka je predvsem in najprej mati. Bolj kot usoda sveta jo skrbi sinova usoda, saj se ji zdi, da je staknil slabo družbo. Opisuje jo kot hordo histeričnih in splašenih, zato prebučnih, ki si ne upajo pogledati ženski v oči in ga potem lomijo po svoje. Čeprav razume zrelost trenutka, vrenje in možnost, ki jo ponuja čas, se ji zdijo združevanja, še najbolj tista politična, močno sumljiva in prenapeta. Še bolj poskusi tistih, ki jo zdaj, po vsem tem času, prepričujejo, kaj vse je videla, slišala in doživela: nosečnost, recimo, o tem blagoslovljenem času ima mimo blagovestnih golobov in božjih slov seveda čisto drugačno, nič manj vzvišeno, pa vendar bistveno bolj ozemljeno mnenje.

Tóibínova Marija je skoraj agnostik, ves čas pa skeptik: v čudeže ne verjame, zdijo se ji plod prenapetih umov in pretiranih pričakovanj. Ne začuti duha v Sinovem govoru, še besed pravzaprav ne sliši, kadar pa jih, se ji zdijo nabuhle in pretenciozne. Jasno, dokaz za zmotnost vsega se ji zdita tudi ignoranca in posebna vzvišenost. Do njenega srca še ni prišla obljuba, da kdor izgubi, v resnici dobi, in kdor se oklepa, izgublja. Njen horizont je predkrščanski, na logiko, da ne rečemo logione, da bo imel Sin človekov sovražnike med domačimi in nikjer rame, na katero bi se lahko naslonil, še ni pripravljena.

Vendar pripovedovalka Testamenta ni brez posebne poetičnosti. Kjer ji zmanjka duhovnega, kolikor to vidi kot kaotično, surovo in moško zadevo, nadomesti s posebno poetičnostjo. Subtilna opazovalka sveta je, seveda živi v precejšnji grozi, upravičeno, meso mesa ji nabijejo na križ pred očmi, kar pa v njej sproži izrazito pesniško in zmehčano govorico, ki je glavna pobuda za pisanje in namen zgodbe z drugega gledišča.