100 let samote: Kirk Douglas

Kako je bil nič in kako je postal vse

Kirk Douglas je Jugoslavijo zadnjič obiskal leta 1984 – udeležil se je zimske olimpiade v Sarajevu. Ne aktivno, se razume, pa četudi bi se lahko, saj je še vedno izgledal kot olimpski Bog, temveč pasivno, bil je gledalec. Prišel je z ženo in nekim zakonskim parom s Floride. »Jugoslovani so bili vljudni, prijazni in gostoljubni,« pravi v briljantni avtobiografiji Cunjarjev sin (Ragman’s Son, 1988), »zgodila se je le ena neprijetnost.« Šli so na večerjo v neko restavracijo, kjer so jih lepo sprejeli, jih še lepše nahranili, potem so se z njimi vsi – od lastnika, njegovih otrok, njegove stare mame in sorodnikov do psa – fotografirali, nazadnje pa so jim izstavili astronomski račun: 600 dolarjev. No, to niti ni bil račun, temveč le številka, napisana na kosu papirnate vreče. Nič posebnega niso jedli, nič posebnega niso pili. Logično: Douglas je ponorel. Zahteval je račun – ni ga dobil. Zahteval je lastnika – ni ga dobil. Zahteval je policijo – in jo dobil. Račun ne bi smel znašati več kot 110 dolarjev, so izračunali, restavracijo pa so oblasti potem za devet mesecev zaprle.

Toda ko se je vrnil domov, v Los Angeles, je v Los Angeles Timesu objavil komentar sarajevske olimpiade, v katerem ni mogel prehvaliti sarajevske gostoljubnosti, še več – sarajevsko gostoljubnost je dal za zgled Los Angelesu, ki je bil tedaj tik pred organizacijo poletne olimpiade. Upal je, da bodo Američani vsaj tako gostoljubni kot Jugoslovani.

Jugoslavijo je prvič obiskal 20 let prej, ko ga je predsednik Lyndon B. Johnson, naslednik umorjenega Johna F. Kennedyja, kot ambasadorja dobre volje poslal na turnejo po deželah, ki so potrebovale malce ameriškega trepljanja – na Filipine, v Hongkong, Grčijo in Turčijo, kjer so mu študentje našteli vse smrtne grehe Hollywooda. Vzhodna Nemčija je bila tako siva, da je takoj ušel, v Sovjetski zvezi pa je hotel obiskati sinagogo – in res, odpeljali so ga v sinagogo, polno Judov, ki so molili. Menda so mu nastavili igralce. V Indiji ga je sprejela Indira Gandhi, ki pa je ves čas gledala na uro. Tito ni imel ure.

Tito, ki je dobro vedel, kdo je Kirk Douglas, je naslednji dan v Beograd poslal svoje letalo, da ga je odpeljalo v Ljubljano in potem na Brdo, kjer sta tri ure debatirala o vsem mogočem, tudi o vesternih.

Ko je Douglas novembra 1964 prispel v Beograd, so mu pripeljali deset študentov, s katerimi naj bi se pogovarjal. Nisem prišel zato, da bi se pogovarjal z desetimi študenti, je rekel, pa so mu odvrnili: »V komunističnih deželah so večji shodi prepovedani!« Zjutraj je poklical na univerzo – in zvečer se je že pogovarjal s tisoč študenti. In ko je potem na slavnostni večerji, ki jo je priredila ameriška ambasada, rekel, da bi se rad sestal s Titom, mu je britanski ambasador odvrnil: »Dragi moj, to pa ne bo šlo. Sam sem čakal šest tednov, da sem mu lahko izročil akreditacijsko pismo.« Oh, je dahnil Douglas, se opravičil in poklical v predsedniški urad. Tito, ki je dobro vedel, kdo je Kirk Douglas (drugače kot Richard Nixon, ki je mislil, da je Danny Kaye), je naslednji dan v Beograd poslal svoje letalo, da ga je odpeljalo v Ljubljano in potem na Brdo, kjer sta tri ure debatirala o vsem mogočem, tudi o vesternih. »Tito je videl vse vesterne, v katerih sem igral.« Ljudskim množicam je prihajalo, časopisi so bili polni njunih fotk. »Kako je to mogoče?« je dahnil britanski ambasador, ki se je očitno naučil pisati akreditacijska pisma, a pozabil igrati v vesternih.

Douglas je Titu in Sandiju Čolniku obljubil, da se bo v Jugoslavijo še vrnil in da bo tu nekoč posnel tudi film. Obljubo je leta 1973 izpolnil. Ker so mu stalno očitali, da je tako dominanten, da filme, v katerih igra, po malem tudi režira, je sklenil, da film končno tudi res režira. Izgubljenec (Scalawag) je bil predelava Stevensonove klasike Otok zakladov, le da se ni dogajal na morju, temveč na celini. Douglas, vedno fleksibilen, je igral repliko kapitana Silverja, pirata z eno nogo – in nogo je tako akrobatsko spodvil, da se niti ob obratu ni videlo, da ima spodvito. Kot da so jo digitalno odrezali – davno pred digitalnimi efekti.

Ne da je film uspel. Ravno nasprotno. Celo v Ljubljani, kjer je Douglas obljubil, da bo nekoč v Jugoslaviji posnel film, si je njegovo izpolnjeno obljubo ogledalo le 4000 gledalcev. A že snemanje je bilo dolg in velik nesporazum. Naročili so posebno telefonsko linijo, a dobili telefon, ki je potem neprestano brnel. Naročili so 40 piščancev, a jih dobili le osem. Tovornjak s kamero in drugo tehnično opremo je odpeljal na napačno lokacijo, Douglasovega dvojnika ni bilo na spregled, ovac je bilo premalo, kamere za podvodno snemanje ni bilo, papige tudi ne, ujede niso hotele mirovati, hrana pa je bila vse slabša, zlagoma neprebavljiva. Ko so potrebovali psa, ga ni bilo, ko pa so ga dobili, je ugriznil nekega igralca. Neki italijanski igralec se je stepel z ženo, osla pa je povozil avto.

Izgubljenec je bil videti tako, kot da ga je povozil osel. Ne, predsednik Tito ni bil impresioniran. Zato je Douglas dve leti kasneje – ne pri nas – posnel še en vestern, briljantni, danes kultni Pregon (Posse), v katerem je igral ciničnega, oportunističnega šerifa, ki pregon most wanted bandita prelevi v kandidaturo za senatorja (ali pa kar ameriškega predsednika). Bruceu Dernu, ki je igral bandita, je na snemanju rekel, naj si – ko stopi iz hleva – domišlja, da je Gary Cooper. Točno, Bruce Dern se je moral obnašati kot Gary Cooper, da bi izgledal kot Bruce Dern. Douglas je do tedaj poznal že vse igralske trike.

Billy Wilder je rad pripovedoval vic o tem, kako so leta 1958 iskali glavnega igralca, ki naj bi v Kramerjevem filmu Beg v verigah (The Defiant Ones) iz ječe zbežal skupaj s temnopoltim Sidneyjem Poitierom. Najprej vprašajo Marlona Branda, toda Brando hoče igrati črnca. Potem vprašajo Roberta Mitchuma, ta pa s črncem noče igrati. Nazadnje  vprašajo še Douglasa, ali bi igral belca, ki zbeži s črncem. »Ja, z veseljem bom igral v tem filmu,« odvrne Douglas. »Toda igrati hočem oba!« Kar mu je uspelo šele kasneje, v TV-filmu Dr. Jekyll in g. Hyde (Dr. Jekyll and Mr. Hyde, 1973) in avstralskem vesternu Mož s srebrne reke (The Man from Snowy River, 1982). V prvem Rambu (1982) bi zlahka igral oba, Ramba in polkovnika Trautmana, toda Trautmana je bil voljan igrati le, če bi lahko na koncu ubil Ramba.

Jugoslavija mu je izpolnjevala želje. Želel si je spoznati Tita, pa ga je. Želel si je režirati film, pa ga je. Toda v Jugoslaviji se mu je izpolnila tudi največja želja. Ko je snemal Izgubljenca, mu je sin, Michael Douglas, sporočil, da je končno dobil denar za snemanje Leta nad kukavičjim gnezdom (One Flew Over the Cuckoo’s Nest), kar je pomenilo, da bo sam končno vendarle igral Randla P. McMurphyja, ki ga je – pro bono – igral leta 1963 v broadwajski priredbi Keseyjevega romana. »Hotel sem biti gledališki zvezdnik. Iz mesa in krvi. Ne le senca na platnu.« Oko kamere je zlobno. Le izsesa te, ne da pa ti ničesar. V gledališču pa te vedno čaka aplavz. »Igranje v gledališču je kot ples ob glasbi. Igranje v filmih je kot ples na svežem betonu.«

Ko je Douglas leta 1963 debitiral kot Randle P. McMurphy, je bila dvorana razprodana, občinstvo pa uročeno – le kritike so bile morilske. Kritiki so se zgražali, češ da gre za posmehovanje mentalnim bolnikom, in pisali, da Douglas »igra le od črevesja navzdol«, kar pomeni, da niso opazili tega, kar je opazil Lee Strasberg, guru Actors Studia – ko Douglas pride na oder, okrog sebe ustvari prostor!

Pet mesecev kasneje je bilo Leta nad kukavičjim gnezdom konec. Douglas je zadržal filmske pravice in potem deset let romal od studia do studia, a vsi so ga zavrnili – nihče ni hotel ekranizirati romana, ki ni bil bestseller, in gledališke predstave, ki ni bila hit. Toda zdaj, po dolgih desetih letih, bo končno McMurphy. »To je bila moja vloga. To je bil moj lik. Jaz sem ga odkril.« Toda ko se je vrnil v Ameriko, so mu povedali, da je za to vlogo prestar. Kdo ve, ali pa le sin ni hotel delati s »premočnim« očetom. V Formanov Let nad kukavičjim gnezdom se je iz Izgubljenca prebil samo Danny DeVito, ne pa tudi Douglas, ki je lahko le ponavljal za McMurphyjem: »Poskušal sem, prekleto, poskušal sem!«

Ne da se ni izplačalo. Z Letom nad kukavičjim gnezdom, v katerem je potem igral Jack Nicholson, je zaslužil več kot s filmi, v katerih je igral. Tisti račun v Sarajevu bi zlahka plačal. A po drugi strani: tisto, kar se mu je zgodilo v sarajevski restavraciji, ni moglo niti zdaleč tekmovati s tem, kar se mu je zgodilo 12 let prej na poletni olimpiadi v Münchnu. Največji hit te olimpiade je bil Mark Spitz, ameriški plavalec judovskega rodu, ki je osvojil rekordnih sedem zlatih medalj, toda drugi ameriški plavalci so se mu le zaničljivo posmehovali in ga klicali »Židek« (Jew boy). Ameriški trener – očitno prav tako antisemit – pa je dodal: »Mark Spitz je nula! Imam 14-letnega plavalca, ki je boljši od njega!« Takoj zatem so sporočili, da so palestinski teroristi v olimpijski vasi pobili 11 izraelskih športnikov. Toda olimpiade niso prekinili. »To niso bili ameriški fantje. To so bili Židki.« Kirk Douglas je Jud. Te dni je dopolnil 100 let.

Cunjarjev sin

»V tebi je obrezani židovski kurac! Misliš, da se boš okužila? Ali pa celo umrla? Žid sem! Fuka te Žid,« je med seksom v uho siknil orgazmirajoči upravnici hotela, ki ga je neko poletje vzela v službo. Bil je še gimnazijec. Zbiral je denar za študij, štopal po Ameriki, hodil od hotela do hotela, se ponujal za natakarja in slugo, toda povsod so mu zaloputnili vrata. »Nihče ni hotel Izzyja Demskega.« Ko je prišel do hotela Orchard House, v katerega je bil Judom vstop prepovedan, se je predstavil kot »Don Demsey«. Upravnica ga je najela.

»Saj nisi Žid?« Kje neki! Itak – takoj jih zavoham, je rekla. »Smrdijo.« In tako je čez poletje postal hotelski sluga. »Hitler je imel prav – vse Žide bi bilo treba iztrebiti,« je sikala. In ponavljala: »Noben Žid ne bo stopil v ta hotel!« A afrodiziak je bil že izstreljen. »Moje sovraštvo je zraslo v strašno erekcijo.«

Rodil se je leta 1916 – kot Issur Danielovitch. V blatu, odurni revščini. »Bili smo lačni.« Newyorški Amsterdam, kamor sta iz Rusije emigrirala Herschel in Bryna Danielovitch, njegova oče in mati, Rus in Ukrajinka, oba nepismena Juda, je bil mestece, v katerem Judje niso bili dobrodošli. Šikanirali so jih (»Vi ste ubili Jezusa!«), psovali (»kikes«, »spics«, »mops«), izključevali in pretepali. V tovarnah – tkalnicah in predilnicah – niso smeli delati, pri lokalnem časopisu jih niso hoteli, časopisov niso smeli raznašati. Njegov oče je lahko postal le cunjar, preprodajalec cenenih odpadkov. »Cunjar je bil najnižje na družbeni lestvici. In jaz sem bil cunjarjev sin.« Psa mu je povozil avto. Še celo njihov konj je zgorel. A bilo je bolje kot v Rusiji, kjer so Kozaki Judom s palicami odpirali glave – tu so jih vsaj pustili pri življenju.

Da bi svoje judovstvo malce »omilili«, so se preimenovali – niso se več pisali Danielovitch, temveč Demsky. Herschel Danielovitch je bil po novem Harry Demsky, Issur Danielovitch pa Isadore Demsky, toda vsi so ga klicali Izzy. Kar je bil korak nazaj. Oče ga ni nikoli pohvalil. Nikoli ga ni potrepljal. Včasih ga je tako pritegnil, da ga je sezulo. Včasih ga je vrgel skozi okno. Ko ni garbal njega, je garbal druge. Nekoč je v lokalnem baru razbil sedem moških in ti so ga potem tožili, toda sodnik ni mogel verjeti, da lahko en človek razbije sedem odraslih person, zato je vse skupaj poslal domov.

Rodil se je v blatu, odurni revščini. Njegov oče je lahko postal le cunjar, preprodajalec cenenih odpadkov. A bilo je bolje kot v Rusiji, kjer so Kozaki Judom s palicami odpirali glave – tu so jih vsaj pustili pri življenju.

Pokal je od besa, agresivnosti, deklasiranosti, socialne paraliziranosti, neizživetosti, nerealiziranosti, zapitosti. Bil je redkih besed, toda ko je molčal, so ga vsi poslušali, kaj šele, ko je spregovoril. »Bil bi sijajen igralec. Bil je kot lik, kakršne sem kasneje igral v filmih.« Tudi Izzy je pokal od besa (nekoč je zažgal hišo), toda njegov bes ni mogel tekmovati z očetovim. »Bolj ko sem ga gledal, šibkejšega sem se čutil.« Izgledal je kot Abraham, ki mu je Bog zapovedal, naj ubije sina. Le da ni vedel, da ga Bog le testira. Vsakič, ko se je Issur srečal z očetom, je tvegal življenje, toda tega ni počel zato, da bi o njem posneli film.

Hotel je zbežati s cirkusom, pa ni šlo. Doma so hoteli, da postane rabin. »Nisem hotel postati rabin, temveč igralec.« Všeč mu je bil zvok aplavza. Že od malega je varčeval za študij, a je oče vse njegove prihranke zapravil. Depresija ga je udarila, še preden je udarila Ameriko. V gimnaziji je lovil sapo, sanjaril o Kaliforniji, poslušal šklepetanje očetovih čeljusti, recitiral Keatsa, Byrona in Shelleyja, tezgaril, kjer se je dalo, kradel, zbiral priznanja in dobre ocene, se pretvarjal, da je nekdo drug, in požiral učiteljico, ki ga je zvlekla v posteljo.

V Canton, kjer stoji univerza St. Lawrence, se je odpeljal na tovornjaku, polnem umetnega gnojila. Ni hotel obtičati v Amsterdamu. »Dolgo sem bil nihče.« Na univerzi je recitiral Shakespeara in briljiral kot rokoborec, v elitne študentske bratovščine pa ni imel vstopa, toda ne zato, ker se je izkazalo, da je kipar, s katerim se je sprijateljil, umoril punco, ki mu je pozirala, in njeno mamo, temveč zato, ker je bil Jud. Ko je leta 1939 odšel v New York, da bi se vpisal na igralsko akademijo, American Academy of Dramatic Arts, se je preimenoval v Kirka Douglasa. Seznanil se je z višjo stopnjo antisemitizma – ko je prišel v kako družbico, ni nihče vedel, da je Jud, zato so vsi mirno udrihali po Judih, kot da pišejo prvo verzijo Mein Kampfa.

Toda ko mu je profesor na igralski akademiji rekel, naj se pretvarja, da je sova, se je perfektno vživel v sovo. Samo da mu ni bilo treba več biti Issur ali pa Isadore – oh, ali pa Izzy. Na šolske predstave so trumoma prihajali agenti, ki so s perspektivnimi študenti podpisovali pogodbe, le z njim je ni hotel nihče. Z Billom Van Sleetom jo je hotelo podpisati šest agentov, a ni potem sploh nikoli prišel do filma. Postal je le maneken. Douglas je bil predolgo nihče, da bi postal le maneken.

Na Broadwayu je debitiral leta 1941: v prvi predstavi, Spet je april, je igral pojoči telegram, v drugi, Tri sestre, pa odmev – iz zaodrja. Ko je Amerika stopila v vojno, se je prijavil v mornarico, preplul Atlantik in Pacifik, se vmes – leta 1943 – poročil z igralko Diano Dill, hčerko javnega tožilca z Bermudov ( ja, fant, ki mu je speljal McMurphyja, se je rodil naslednje leto), bežal pred podmornicami, torpedi in dizenterijo ter se počutil kot v holivudskem B-filmu. Ko se je leta 1944 vrnil na oder, so se njegove vloge povečale – v predstavi The Wind is Ninety je igral duha, neznanega junaka I. svetovne vojne. Jasno, delati se je moral nevidnega. To je znal. In ko je v neki drugi predstavi igral saksofon, se je zdelo, da saksofon igra njega. Še vedno je bil lačen.

Na srečo se je v času, ko je še hodil na igralsko akademijo, platonsko sestajal s sošolko Betty Perske, ki je vmes mutirala v Lauren Bacall, novo filmsko boginjo. Zanj je skrivaj lobirala pri slovitem holivudskem producentu Halu Wallisu, ki mu je leta 1945 ponudil vlogo v filmu noir Čudna ljubezen Marthe Ivers (The Strange Love of Martha Ivers). »Zavrnil sem ga. Delal sem to, kar sem si od nekdaj želel – igral sem v gledališču. Nikoli nisem hotel postati filmski igralec.« Kljub temu je sedel na vlak. V resnici je dobil ponudbo, ki je ni mogel zavrniti.

Predolgo je bil nihče.

Steze slave

Ko je prispel v Hollywood, je ugotovil, da mora najprej na avdicijo, toda ko je premagal druge kandidate, tudi Montgomeryja Clifta in Richarda Widmarka, se je njegova trema le še stopnjevala. Še dobro – igral je napetega, nervoznega, tesnobnega, zapitega moža fatalne Barbare Stanwyck, ki mu na snemanju ni hotela pogledati v oči. Drug drugega sta si zaslužila. Medtem ko je Hollywood goltal največji štrajk v zgodovini, so ponj pošiljali limuzino. Delal se je, da je starejši.

Ker je znal tako dobro podleči temni strani sile, je hitro pristal še v treh ciničnih filmih noir, danes klasikah. V filmu Iz preteklosti (Out of the Past, 1947) se je razšel z Robertom Mitchumom, v filmu Hodim sam (I Walk Alone, 1948) z Burtom Lancastrom (a se bosta videla še šestkrat), v Šampionu (Champion, 1949) pa z življenjem – igral je kompulzivnega boksarja, ki hoče aplavz. »Nočem, da me kličejo ‘Hej, ti’, temveč gospod!« Predolgo je bil nihče. Boks je kot biznis, le da teče kri, ugotovi. »Za 35 dolarjev mi lahko razbijejo glavo, če hočejo.« In ko mu jo razbijejo, se ne ustavi. »Ne štopam več – zdaj se vozim!« Lik mu je povedal, kako naj ga igra. Naprej – z obema kolenoma!

Ker producenti niso verjeli, da bi lahko igral boksarja, se je pred njimi slekel do pasu. To so tedaj na »avdicijah« počele ženske. In ni bilo več filma, v katerem se ne bi slekel do pasu. Če hoče moški priti v ljudska srca, mora biti po malem tudi ženska. Ja, igrati je hotel obe vlogi. Kot vedno.

Nominiran je bil za oskarja, a ga ni dobil. Tako kot ga ni dobil za vlogo pokvarjenega holivudskega producenta v Mestu iluzij (The Bad and the Beautiful, 1952), v katerem je pokazal, da Hollywood iz človeka potegne vse najslabše, in vlogo avtodestruktivnega, poslovno impotentnega Vincenta van Gogha v Sli po življenju (Lust for Life, 1956), v kateri se je v flamskega mojstra tako vživel, da je stalno preverjal, ali ima še levo uho. Itak je bil izrezani Van Gogh. »Še enkrat ga ne bi mogel igrati.« Zdaj je bil tako bogat, da bi lahko kupil van goghe – in imel občutek, da jih je sam naslikal.

Toda za svoji najboljši tedanji vlogi – za mrhovinarskega reporterja v Velikem karnevalu (Ace in the Hole, 1951), ki je bil tako črn, da so ga morali posneti sredi belega, razsijanega dne, in napetega, patološkega borderline detektiva v Detektivski zgodbi (Detective Story, 1951), teatru ameriške mentalne krutosti – ni bil niti nominiran.

A občutek je imel, da ga vsi, od producentov in lopovskih menedžerjev do tabloidov in fenov, le še žrejo. V Hollywoodu – mestu protiustavnih studiev, kanibalskih agentov, pokvarjenih odvetnikov, apatičnih režiserjev, ki so le gledali na uro, in klubov, v katere niso pustili Judov – je bil uspeh neznosnejši od neuspeha, slava pa neznosnejša od anonimnosti. Fenice so hotele njegov avtogram, a s sabo niso imele papirja. Včasih jim je bral Malega princa, a ne vso noč. Zaspal je z Gildo, zbudil se je z Rito Hayworth. Gene Tierney je hotela, da vedno vstopi skozi okno. Joan Crawford ga je pofukala – profesionalno, klinično. Marilyn Monroe je bila zeh. Pier Angeli je hlinila devico. Marlene Dietrich je prihajalo le, ko je bil mentalno na tleh. »Ko jebe mamo – raje pojebaj mene,« mu je dahnila hči nekega naftarja, ko je na vrata sobe potrkala njena mama. Zaljubila sta se – oba vanj. Priprl je oči, da bi se počutil kot Humphrey Bogart. »Masturbiranje je bilo smiselnejše. Razviješ vsaj boljši odnos s svojimi fantazijami.« Potreboval je ločitev in psihoanalizo. In ja, veliko vesternov, od Skrivnosti Indijanke (The Big Sky, 1952) in Šerifa brez zvezde (Man without a Star, 1955) do Obračuna pri O. K. Corralu (Gunfight at the O.K. Corral, 1957) in Zadnjega vlaka z Gun Hilla (Last Train from Gun Hill, 1959). Toda jahal je le, če so mu plačali. In za Tita.

»Jebi se« je pomenilo »Zaupaj mi«. Vsi so ga trepljali – razen očeta. Na njegov pogreb ni šel. V Vikingih (Vikings, 1958), vikinškem vesternu, je njegovega očeta igral Ernest Borgnine, pa četudi je bil mlajši od njega. Sam se je počutil ravno nasprotno: kot da je starejši od svojega očeta. Hotel je tožiti Walta Disneyja, a ugotovil, da Boga ne moreš tožiti. Prihajali so filmi, v katerih mu je na čelu pisalo: s kom se moram pofukati, da pridem od tod? »Največ, kar lahko naredi igralec, je, da druge odvrne od tega, da bi postali igralci.« Poročil se je z Anne Buydens, piarovko belgijskega rodu. Spominjala ga je na francoske igralke – ko se zaljubijo, pozabijo na vse drugo.

Svet, ki ga je držal za jajca, je zgrabil za kolena – in leta 1955 kot eden izmed prvih holivudskih zvezdnikov ustanovil svojo filmsko hišo (Bryna), da bi lahko produciral filme, ki so se mu zdeli smiselnejši od masturbiranja, recimo Steze slave (Paths of Glory, 1957), v katerih je na vojaškem sodišču branil tri vojake, ki jih francoski generali med I. svetovno vojno razglasijo za strahopetce. Kaj dosti ni mogel storiti – vojaki so vnaprej obsojeni. Vseeno je, kaj rečejo. In vseeno je, kaj reče on. Film, ki ga je režiral Stanley Kubrick (hotel je happy end), so v Franciji prepovedali. V Švici tudi. In vrgli so ga z berlinskega festivala. Steze slave so zbujale nelagodje – popisovale so stalinistični proces, ki se je zgodil na Zahodu, v srcu Svobode!

Spartak pa je bil tudi alegorija ameriškega »lova na čarovnice«, histeričnega pregona nekdanjih holivudskih komunistov, ki se pred kongresno Komisijo za protiameriške dejavnosti niso hoteli pokesati in ovajati, tako da so prišli na črno listo. V Hollywoodu niso smeli več delati. Tak je bil scenarist Dalton Trumbo, ki je scenarije pisal pod različnimi psevdonimi in ki ga je Douglas leta 1960 vpisal v najavno špico all-star spektakla Spartak (Spartacus). Antikomunisti so noreli, John F. Kennedy pa je mimo njih povsem mirno zakorakal v kino. Bil je navdušen. Douglas je igral Spartaka, voditelja suženjskega upora, junaka romana, ki ga je napisal Howard Fast, nekdanji komunist. Črna lista je padla. Filmi pospešijo realnost. Spartak je bil velik hit – tudi v Sovjetski zvezi. Hej, kaj pa Douglasu niso pustili, da bi igral Ben-Hura!

Osamljeni so pogumni

Spartak je veljal za protiameriškega. A nič bolj kot Mesto brez usmiljenja (Town without Pity, 1961), v katerem je Douglas branil štiri ameriške vojake, ki so posilili nemško najstnico, kot film Osamljeni so pogumni (Lonely Are the Brave, 1962), njegov najljubši, v katerem je igral kavboja, ki umre, ko umre njegov konj, ali pa kot film Sedem dni v maju (Seven Days in May, 1964), v katerem je Ameriko rešil pred vojaškim pučem. Toda v Zadnjem sončnem zahodu (The Last Sunset, 1961) se ni mogel rešiti pred incestom. Amerika te zaslepi. Nastopil je v seriji vesternov z Johnom Waynom, »čudnim tipom«, ki je povsod videl »komije« in »pedre«. V Ognjeni karavani (The War Wagon, 1967) sta hkrati ustrelila bandita – vsak svojega. »Moj je prej padel na tla,« dahne Douglas. »Moj je bil višji,« odvrne Wayne. Vsi so ga klicali Duke – on ga je klical John. Za Tita.

Ker producenti niso verjeli, da bi lahko igral boksarja, se je pred njimi slekel do pasu. To so tedaj na »avdicijah« počele ženske. In ni bilo več fi lma, v katerem se ne bi slekel do pasu.

V Bratovščini (The Brotherhood, 1968) je kot mafijski don pokazal, kaj je to »poljub smrti« ( ja, Boter ga je štiri leta kasneje le citiral), toda v šestdesetih in sedemdesetih letih je odigral tudi svojo dozo generalov, celo generala Pattona. Ravno prav. Vedno je izgledal kot ukaz, kot imperativ, kot svoj lastni nadjaz – napet, nervozen, maničen, jezen, intenziven in jeklen, s stisnjenimi zobmi. Kot da je na odru in kot da hoče, da se njegove emocije vidijo na galerijo. Ne, poker face ni bil njegov forte. »Vsakdo takoj ve, kaj mislim in čutim.« Kar je veljalo tudi za njegov glas. Če bi vas poklical po telefonu, bi takoj vedeli, da laže. Scenografija ga ni mogla zasenčiti.

Leta 1978, pri dobrih šestdesetih, je v Furijah (Furies) še vedno izvajal akrobacije na drogu – gol do pasu. Kot da je ravno prišel. Kot da je na avdiciji. Vse življenje je bil na avdiciji. Hotel je biti prepričljiv, moderen za vse čase. Za potrebe filmov se je naučil akrobacij na trapezu, žongliranja, francoščine, igranja na trobento, vrtenja kolta, teka po drvečem vlaku, kašljanja, kajenja – in ruščine. Sovjetska radijska postaja je namreč leta 1954 zajedljivo poročala: »Ameriški igralec Kirk Douglas snema Uliksa – po Homerjevi Odiseji. Gospod Douglas je bil nad scenarijem tako navdušen, da je vprašal, ali je gospod Homer napisal še kak scenarij.« Najel si je učitelje, ki so ga naučili rusko, tako da je potem sovjetski publiki prek radia na dolgo in široko pojasnil, da je bil najprej Issur Danielovitch, potem Izzy Demsky in šele na koncu Kirk Douglas. V filmih je pobil dovolj ljudi, da se mu ni bilo treba vrniti v Amsterdam. »Rodil sem se v gnusni revščini. Oče in mati sta bila nepismena priseljenca. Šel sem lahko le navzgor. Ne vem pa, kaj bi postal, če bi bil moj oče Kirk Douglas. Morda igralec pola.«