Milan Kleč: Nekaj centrov

+ + +

Spet raznežen

O centrih so pisali že prej, recimo Uroš Zupan o nogometnih, klateži dharme o kalifornijskih duhovnih, nekaj vzhodnoevropskih popivalcev o razstrupljevalnih, Lojze Kovačič razglednice iz ljubljanskega centra in Orlando Uršič o Gosposki, torej mariborskem centru, vendar nobeden od njih z manj rezerve in z več pristnega pritrjevanja in celo navdušenja kot Kleč o nakupovalnih centrih. V tem veselo razsvetljenem podzemlju kraljujejo nizki nakupovalni nagoni, ki jih najraje obsojamo in se jih sramujemo, napol na skrivaj potrjujemo z abonmaji in točkami zvestobe – nikakor pa ne tudi Klečev nakupovalni »flaneur« in že skoraj tudi fetišist, ki se tam zares počuti kot doma.

Gre za epizodo, ko mu mojstri demontirajo kopalnico in je tam strašen kraval in nered, pa tudi spodnji sosed mu v maniri Balkanskega špijona pove čisto preveč o njegovem lastnem bitju in žitju. Zato se tako rekoč izseli iz podobe doma tja, kjer je vsak domač. Kjer načeloma ni vsiljivih družabnih srečanj, kolikor ta niso naključna, predvsem pa mrgoli fetišističnih objektov, in na teh se Klečev vzhičeni potrošnik izdatno pase: mizice različnih barv, na katere potem v maniri gogovskega Gapita položi lutko v kopalkah, hitroprehranski bifeji z neverjetno nizkimi cenami piva v akciji in izbranimi meniji ocvrtkov, imenitne avtobusne postaje med sestrskima nakupovalnima centroma v nekdanjih ljubljanskih javnih skladiščih in soseski Rudnik. Vse ga spravlja v navdušenje in brezrezervno pritrjevanje.

Pripoveduje hlastno in kot vsem razneženim zaljubljencem se mu okoli glavne nakupovalne teme naplete vse mogoče. Ve, da se pripovedno zapleza, ampak: če gre za centre, je vse pomembno in nič odveč. Vse prav pride in nič čudnega ni, da ga na koncu že prav zanima, kako je v tistem drugem svetu, v svetu zunaj. S katerim se očitno ne bi rad soočil, celo do najljubših bifejev bi šel kar skozi centre in tudi ljubljanska soseska Nove Jarše se mu zdi najbolj bivanja vredna, ker je najbližje. Bližje in do polnega zadovoljstva bi prišel samo, če bi imel stanovanje pod katero od megaštacun oziroma v katerem od nakupovalnih labirintov, dodajmo. (Naj zamolčim, katere centre in brende našteje, naj se marketingarji kar potrudijo in spoznajo, da je literarna recenzija morda res manj splošno dostopna, da ne rečemo manj odmevna od kakega drugega pisanja, vendar je tudi eno od redkih neokuženih mest, ki jih še ni dosegel reklamni izliv, da ne rečemo polucija, in začnejo z zastopniki lastnikov medijev in kritiki pogovore o ceniku.) Klečeva izbrana poglavja so ciklično zaokrožena in tudi znotraj posameznih epizod, kleno naslovljenih po blagovnih znamkah in verigah, zaciklana, vendar simpatično in dobrodušno pritrjevalna. Brez ironije spregovarjajo o obskurnih objektih, zaradi katerih se še delamo, da delamo, kot se oni delajo, da nas plačujejo, da lahko potem vsi skupaj veselo trošimo in kopičimo.