Paulo Coelho: Vohunka

Po skoraj dvajsetih letih sem spet vzel v roke avtorja, čigar prevode najdete po vseh letaliških knjigarnah in na seznamih uspešnic. Navdušen nad Alkimistom sem se potem samo še čudil, kam je poniknil pisateljev slog v naslednjih delih Ob reki Piedri sem sedela in jokala in Peti gori. Kaj bo torej rutiner pripovedovanja napravil z največjim mitom vohunstva?

Ko Mata Hari čaka na usmrtitev, piše dnevniške spomine, seveda še v upanju, da jo pomilostijo. Coelho je ostal zvest svoji hitrosti: strani mimo bralca hitijo tako lahkotno, da je presenečen, ko mu naenkrat zmanjka teksta. Ker knjiga ni poskus zgodovinske interpretacije, je ne gre primerjati z znanimi biografijami. Pisatelj tudi ni Le Carré, ki ustvarja sofisticirani svet špijonskih intrig in mask. Osredotoči se na lik femme fatale. Toda začetek je vse drugo: spolno zlorabljena, nesrečni zakon, potem pa klik in beg iz Holandije v Pariz. Njena aduta sta telo in gib; prostitutka, ki pleše striptiz. Zakaj bi o njej sanjala vsa pariška noblesa pa Picasso in Modigliani, sin nemškega cesarja, ministri in grofje? Pregnano: ko slači tančico za tančico v varieteju ni striptizeta, saj uprizarja sumerski mit, v katerem kot boginja Inana stopa proti prepovedanemu svetu. Ne čisto brez razloga, preživela je kar nekaj let na daljnem Orientu, v Indoneziji. In kdo bi ne iskal ultimativnega užitka v postelji z Boginjo?

V tako dobrem zastavku Coelho pogreši samo pri enem momentu – lik Mata Hari naslika kot refleksno žensko, ki je lastnica mamljivega telesa in želje ostati slavna več kot leto dni. Ničesar več, nobenega notranjega razvoja, ne prebrisanosti, ne intrig, ne odnosov, ne besednega šarma. Fatalka brez vsebine.