Dr. Ciril Ribičič, nekdanji ustavni sodnik

»Namesto neoliberalne interpretacije ustave bi se veljalo vrniti k enakopravni obravnavi načel socialne države«

Z dr. Cirilom Ribičičem, članom druge generacije ustavnih sodnikov, smo se pogovarjali o zapuščini tretje generacije ustavnih sodnikov, ki zdaj odhaja. In o izzivih, ki čakajo četrto generacijo, ki jo bo državni zbor izvolil v letošnjem in prihodnjem letu. Izzivov za ustavne sodnike bo po njegovem mnenju prej več kot manj, najpomembnejše pa se mu zdi, da bi se ustavno sodišče spet vrnilo k odločnejši obrambi pravic manjšin pred težnjami večine in obrambi še ene ustavne pravice, ki so jo v zadnjih letih povsem zanemarili – socialne države.

V pol leta se bo dokončno zamenjala dvotretjinska večina na ustavnem sodišču, to je velika odgovornost za predsednika in za poslance, ki ustavne sodnike na koncu izvolijo.

Res je. Njuna odgovornost je deljena. Ustavni sodnik lahko postane samo kandidat, s katerim se strinjata oba, predsednik republike in parlamentarna večina. Pri tem pričakujem od predsednika, da kot neposredno izvoljeni vodja države vztraja pri visokih strokovnih merilih nasproti političnim, ki jih zastopajo poslanci. Kdor vidi vlogo predsednika samo v tem, da predlaga kandidate, ki imajo največ podpore poslancev, poskuša spremeniti predsednika v svetovalca, v nekakšno kandidacijsko komisijo državnega zbora.

Pred leti, ko se je izbirala prav šesterica, ki se zdaj menja, se je zgodilo točno to. SDS je toliko časa vztrajala pri svojih predlogih, da je na koncu predsednik republike, ker drugače ustavni sodniki ne bi bili izvoljeni, popustil in v izvolitev predlagal njene kandidate.

Gre za resen nesporazum. Stranka, ki kritizira pravosodje kot pristransko, obenem pa s predlogi kaže, da zaupa samo »svojim« sodnikom, pozablja, da so sodniki po definiciji in po ustavi samostojni in neodvisni. To še posebej velja za ustavne sodnike. Spomnim se pomislekov, ki so prihajali z levice, ko sem kandidiral za ustavnega sodnika, češ da bom dokazoval svojo neodvisnost tako daleč, da to ne bo koristilo levici.

Predsednik Pahor je doslej v izvolitev predlagal dva kandidata, poslanci pa so ju izvolili. Kako vi vidite novoizvoljena ustavna sodnika Marka Šorlija in Špelco Mežnar?

V Nemčiji širok politični konsenz pri volitvah ustavnih sodnikov in dvotretjinska večina, predpisana za njihovo izvolitev, vodita do strokovno nesporne in vsestransko uravnotežene sestave ustavnega sodišča. Čim bolj pa gremo proti vzhodu, bolj se strankarski konsenz zlorablja za takšno delitev plena med strankami, ki mu za strokovnost ni mar.

Se to dogaja tudi zdaj, v Sloveniji?

Gotovo ne v takšni meri, kot se je zgodilo na Hrvaškem, kljub temu da so uvedli dvotretjinsko večino za izvolitev ustavnih sodnikov. Iste rešitve imajo v različnih okoliščinah lahko precej različen učinek. So pa zadnje volitve tudi pri nas pokazale, da je na to nevarnost smiselno opozoriti.

Tokrat je kljub temu, da SDS ne odloča o tem, dobila enega od dveh kandidatov. Šorlija je vnaprej podprla, tudi on ni skrival, da je blizu tej stranki oziroma njenemu predsedniku.

Potem ko je ustavno sodišče odločilo, da zakon za uravnoteženje javnih financ ne krši avtonomije univerze in ne diskriminira glede na starost, sem se upokojil, zdaj pa z zanimanjem opazujem, kako starejši od mene začenjajo svoj devetletni mandat na ustavnem sodišču.

Evropsko sodišče bo sposobno glede beguncev odigrati vlogo vrhovnega evropskega varuha človekovih pravic. bolj je vprašljivo, ali bodo države spoštovale stališča evropskega sodišča.

Na preostala štiri prosta mesta se je, v nasprotju z nekaj zadnjimi razpisi, javilo nekaj zanimivih imen …

Ko so me na dnevih pravnikov vprašali, kdo bi bil dober ustavni sodnik, sem naštel kar nekaj kolegov iz svojega delovnega okolja in njihovih odlik: dr. Igor Kaučič, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rajko Pirnat, Dr. Katja Šugman Stubbs, dr. Rok Čeferin, dr. Sebastian Nerad, dr. Samo Bardutzky, dr. Andrej Kristan, Matija Žgur in dr. Andraž Teršek. Za zdaj je samo ena od njih na seznamu kandidatov. Profesorske kritike, da je znanost premalo zastopana, bi bile prepričljivejše, če bi bilo pripravljenih kandidirati več znanstvenikov.

Se pa vršita velik pritisk in obsežna kampanja predvsem za enega kandidata, ki ga vi niste izpostavili, dr. Klemna Jakliča, in ki je v Sloveniji nekakšna neznanka. Ga vi poznate?

Za zdaj se uspešno izmikam, da bi trčila. Čeprav se mi zdijo nekateri njegovi tviti hudo neprimerni in tudi v neskladju s podobo, ki jo gradi v javnosti o sebi, pa lahko povem tudi nekaj dobrega. Dr. Jaklič je leta 2000 k odločitvi, ki se je nanašala na Slovenijo, podal odklonilno ločeno mnenje, v katerem je opozoril na teorijo o protiustavnem ustavnem amandmaju. To ločeno mnenje je sčasoma pridobilo pomen. Danes bi ustavno sodišče lahko razveljavilo ustavni zakon, pri katerem bi šlo za zlorabo oblike (za urejanje zakonske materije z ustavnim zakonom) ali za izogibanje uveljavitvi odločbe ustavnega sodišča. Če bi to stališče prevladalo že ob obravnavi ustavnega zakona o NLB in ne šele ob izbrisanih, Slovenija danes ne bi plačevala stotin milijonov evrov deviznim varčevalcem na podlagi sodbe v zadevi Ališić, Ljubljanska banka pa bi bila ena najuspešnejših v tem delu Evrope.

Njegova težava sicer naj ne bi bila v znanju. Težava je, da goji cel kup zamer. Do slovenskih političnih strank (z izjemo SDS), do slovenskega sodstva oziroma pravosodja nasploh in celo do strokovne pravne, akademske javnosti, v dno duše sovraži praktično vse s fakultete, na kateri ste vi predavali celo življenje.

Nespoštljiv odnos do sogovornikov, tudi do nekdanjih ustavnih sodnikov, bo prisiljen opustiti, če bo postal ustavni sodnik, prav tako vnaprejšnje lahkotne sodbe o zapletenih ustavnih vprašanjih. Iz svojih izkušenj povem, da ni lahko ostati tiho ob krivičnih napadih, ker se tovrstne javne polemike za ustavne sodnike ne spodobijo. Si pa predstavljam, da je močnejši pri utemeljevanju ločenega mnenja kot pri graditvi večinske odločitve. Sicer pa to pravijo tudi zame.

Donedavni predsednik ustavnega sodišča Miroslav Mozetič (tudi nekoč izvoljen z vnaprejšnjo podporo SDS v času Janševe vlade) je Jakliču svetoval, naj kar vztraja, da se mu bo na koncu gotovo izšlo …

Kolega mag. Mozetič je po mojem mnenju korektno opravljal funkcijo ustavnega sodnika in na ustavnem sodišču nikakor ni bil strankarski vojak, še najmanj vojak SDS. Edino, kar mu zamerim, je, da kar nekajkrat, ko je ostal v manjšini, svojega nasprotovanja večinski odločitvi ni pojasnil v ločenem mnenju.

Jaklič se je sicer najprej prijavil za mesto sodnika na ESČP. Ker se mu tedaj »ni izšlo«, se je prijavil še na mesto ustavnega sodnika.

Sam sem že takrat, ko mu je še nekaj malega manjkalo do 40 let, menil, da izpolnjuje starostne pogoje, saj je ta starostna meja postavljena za opravljanje funkcije evropskega sodnika, ne za izpolnitev prijave.

Prej ste kot morebitno težavo izpostavili previsoko starost. Jaklič pa je star komaj 40 let. Podobno je pri sodnici Mežnarjevi. Imajo ljudje pri teh letih dovolj strokovnih in življenjskih izkušenj, da odločajo o najpomembnejših pravnih družbenih vprašanjih?

Zavzemam se za znižanje starostne meje za pridobitev volilne pravice, zato od mene ne pričakujte pomislekov zoper mlade kandidatke. Kombinacija umirjenosti, ki izhaja iz življenskih izkušenj in mladostne zagnanosti, je dobra, čeprav se mi zdi, da bo pri obeh že izvoljenih ravno obratno. Poleg tega so mlajše ustavne sodnice, na primer dr. Etelka Korpič Horvat, pokazale večjo občutljivost za diskriminacijo glede na starost od starejših kolegov.

Borut Pahor bo, ker bo mandat skoraj zagotovo ponovil, zamenjal celotno sestavo ustavnega sodišča.

Ni tako hudo, saj ne more prisiliti državnega zbora, da izvoli kateregakoli kandidata. Predsednik ni preveč, prej je premalo aktiven pri izbiri za javnost in za pravno stroko in znanost sprejemljivih predlogov. Potrditev kandidatov nikakor ni dokaz, da je poskušal z dialogom prispevati k izbiri najboljših možnih kandidatov. Prej nasprotno, ustvarja se vtis, da je že vnaprej iskal le tiste, ki jih bo politika potrdila brez večjih težav. Zelo dobro je, da ostajajo ustavni sodniki na funkciji do izvolitve novih. To je treba izkoristiti, ne pa že vnaprej odstopiti od dialoga s parlamentarno večino, ker naj bi se mudilo ...

Kaj bo najpomembnejša naloga novih ustavnih sodnikov, glede na zapuščino dosedanje večine, ki je po odločitvah sodeč še najbolj doslej zadišala oziroma zasmrdela po (dnevni) politiki?

Namesto neoliberalne interpretacije ustave bi se veljalo vrniti k enakopravni obravnavi načel socialne države. Ustavno sodišče je uspešno konstruiralo vrsto pravic iz načel pravne države, socialno državo pa je obravavalo kot manj zavezujočo splošno usmeritev. Četrt stoletja od sprejetja ustave si reafirmacijo zaslužijo načela socialne države, socialnoekonomske pravice in socialna funkcija zasebne lastnine.

Marsikomu bi se zdelo, da lahko pač obrnejo ploščo, a na ustavnem sodišču to ni tako lahko, ustavno sodišče namreč sledi svoji praksi in naj bi jo spreminjalo le, kadar gre za posebne očitne nove okoliščine … Prav to pa je bila vaša kritika aktualni sestavi, da so včasih spremenili sodno prakso, ne da bi prepričljivo argumentirali, zakaj so to storili.

Res je tako. Kljub temu bi svetoval neodmerjenim kritikom ustavnega sodišča, ki jih neuspešno poskuša ustaviti mag. Matevž Krivic, da zajamejo sapo in počakajo z napadi, dokler se nova sestava ne ustali. Imam pa sugestijo glede tega, kje je smiselno »obrniti ploščo« in se vrniti na stališča, ki so prevladovala, ko sem bil sam ustavni sodnik. To je vrnitev k ustavni demokraciji kot ureditvi, v kateri je ustava meja, rubikon, ki ga ne smejo prestopiti niti parlamentarna večina niti volivci na referendumu, še posebej kadar gre za položaj ranljivih manjšinskih skupnosti.

Dr. Klemen Jaklič bo nespoštljiv odnos do sogovornikov, tudi do nekdanjih ustavnih sodnikov, prisiljen opustiti, če bo postal ustavni sodnik, prav tako vnaprejšnje lahkotne sodbe o zapletenih ustavnih vprašanjih.

Zdaj ko se sestava menja, me zanima, kako ste videli določene odločitve, ki so bile včasih sprejete s preglasovanjem odhajajoče konservativne večine, oziroma točneje, nobena politično in družbeno odmevna zadeva se ni rešila, ne da bi zanjo glasovala tudi ta večina.

Zadnjič je Franc Testen na posvetovanju pri predsedniku republike prepričljivo dokazal, da bi bila Slovenija bistveno drugačna, če ne bi bilo odločitev ustavnega sodišča, tudi takšnih, ki so bile sprejete z minimalno večino petih proti štirim glasovom. Sicer pa je preglasovanje boljše kot navidezna enotnost in prikrivanje ločenih mnenj.

Vzemimo družinski zakonik, s katerim je politika dvakrat poskusila izenačiti nekatere pravice heteroseksualnih in homoseksualnih parov. Ustavni sodniki so dvakrat odločili, da večina lahko na referendumu glasuje o pravicah manjšine, in večina je odrekla pravice manjšini.

Ustavno sodišče je postalo širše mednarodno prepoznano po tem, da je preprečilo referendum o gradnji džamije in o popravi krivic izbrisanim. Skratka takrat, ko je branilo ustavne pravice ranljivih manjšinskih skupnosti pred omejujočimi težnjami večine. Prevlada ustavnih sodnic v novi sestavi mi zbuja upanje, da bo na tem področju in na področju socialnih pravic nova sestava bolj pogumno in razvojno razlagala ustavo.

Pri varčevalnih ukrepih so, ko je bila na oblasti Janševa vlada, ustavni sodniki prepovedali referendum o varčevalnih ukrepih, ko je bila Pahorjeva vlada, pa so referendum dovolili.

Predsednik dr. Ernest Petrič je javno priznal to napako, kar mu štejem v dobro. Poleg tega je njegova sestava pogumno razveljavila znižanje pokojnin za 26.000 upokojencev z Zujfom, ker je kršila pravico do enakosti. Če bi bilo po mojem, bi dali predsedniku republike možnost, da še pred razglasitvijo zakona zahteva oceno ustavnosti, tako da očitno neustaven zakon sploh ne bi začel veljati. Omenjeno množično kršitev sta zagrešili izvršilna in parlamentarna oblast, ne pravosodje, ki ga radi krivijo za vse, kar gre narobe.

Ustavni sodniki pa so v tej sestavi zapovedali obvezno stoodstotno državno financiranje zasebnih osnovnih šol.

Škoda, da takrat ni bilo več med ustavnimi sodniki dr. Franca Grada, ki je posebno strokovno skupino za ustavne spremembe prepričal o primernosti ureditve, da se zasebna osnovna šola financira stoodstotno v primeru, »kadar ni mogoče osnovnošolskega izobraževanja zagotoviti prek javne šole«.

Poleg tega so prepovedali kakršnokoli poimenovanje javnih površin po nekdanjem predsedniku skupne države Josipu Brozu - Titu.

Prepovedali so nova poimenovanja po Titu. Odločba pa je vredna branja zaradi prepričljivega poudarjanja pomena človekovega dostojanstva. Ko ustavno sodišče na nekaj straneh ustvarjalno razlaga pravico do dostojanstva, to nikakor ne bi smelo pomeniti, da se nanaša samo na položaj pobudnice, ki jo je zmotilo poimenovanje ceste po Titu, ne pa na primer na položaj nekdanjih partizanov. Ustavno sodišče je poudarilo, da je človekovo dostojanstvo v središču ustavnega reda Republike Slovenije, ustavnopravni temelj slovenske državnosti in temeljna ustavnopravna kakovost nove samostojne in neodvisne države. Srčno upam, da bo nova sestava znala tovrstno izhodišče o človekovem dostojanstvu smiselno upoštevati, tudi ko bo prizadeto dostojanstvo izkoriščanih in obubožanih prebivalcev današnje Slovenije. Nastopi nove predsednice dr. Jadranke Sovdat nakazujejo, da se to pričakovanje morda vendarle ne bo pokazalo kot naivno in nerealno.

V zadevi Patria so odločili, da je Janez Janša upravičen do poslanskega mandata, kljub temu da je prestajal zaporno kazen. Kasneje so pravnomočno sodbo razveljavili, ker naj bi bili dokazi premalo konkretizirani.

Nisem bil za odvzem poslanskega mandata, temveč le za zamrznitev (mirovanje) mandata samo za čas, ko in dokler je poslanec v zaporu. Na žalost državni zbor tega predloga ni podprl. Kar se pa tiče razveljavitve, je najpomembnejše, da strogi standardi, ki jih je določilo ustavno sodišče v tem primeru, obveljajo tudi za prihodnje podobne primere in ne samo za nekoga, ki ima pomembno politično funkcijo za delovanje parlamentarnega sistema.

Bi omenjenim odločitvam ustavnega sodišča vi dodali še katero? Eno tistih, ki je bila po vašem mnenju sporna oziroma vprašljiva? Ali takšno, ki je bila daljnovidna, napredna, pohvale vredna?

Velikega pomena je nedavna odločba o preiskavi odvetniških pisarn in računalnikov. Do te odločitve ustavni sodniki odvetniške zasebnosti niso znali obravnavati kot varstvo pravic tistih, ki jih odvetniki zastopajo in so jim zaupali, kot zaupajo zdravniku ali duhovniku. Še pred sedmimi leti je ustavno sodišče dopustilo kaznovanje odvetnika, ki naj bi preostro kritiziral sodnega izvedenca, čeprav je to storil v interesu obtoženca, ki mu je grozila 30-letna kazen. Verjamem, da danes takšne napake ne bi ponovilo.

Odkar sva zadnjič govorila, je še nekaj zelo drugače, kot je bilo tedaj. In sicer so migracije zajele tudi Slovenijo, še bolj pa jo bodo v prihodnosti. Kako vidite odločitev vlade, da je dala absolutno prednost varnostnim vprašanjem in obrambi države pred tujci, integracijo in gostoljubje beguncem pa je povsem zanemarila?

Tistim, ki odgovarjajo za stanje v državi, se ni lahko odločati med učinkovitim zagotavljanjem varnosti in doslednim spoštovanjem človekovih pravic in ustavnosti. Se pa strinjam s pomisleki zoper odločitev o policijskih pooblastilih vojski, ki jih je izrazila sodnica dr. Jadranka Sovdat v odklonilnem ločenem mnenju (sopodpisala ga je sodnica Dunja Jadek Pensa). Že ime ustavno sodišče je mogoče razlagati, da naj odločno »ustavi« tisto, kar je protiustavno. Sodnica Sovdatova govori o tem, da mora sodišče v takšnih primerih povzdigniti glas in potegniti zasilno zavoro: »Če zakonsko besedilo dopušča različne (celo nasprotujoče si) razlage in gre pri tem za pooblastila represivnih organov proti posamezniku ... imamo opravka z zakonom, ki ne ustreza zahtevam iz 2. člena ustave.« (Načela pravne države)

Nova sestava ustavnega sodišča bo zagotovo soočena tudi s spremenjeno zakonodajo, ki zaradi domnevne migrantske grožnje znižuje standarde in omejuje varovalke policijskih posegov v človekove pravice.

Res je. Poleg tega bo soočena s tem, da se po Evropi širi nevaren virus, ki ogroža neodvisnost ustavnih in evropskih sodišč. Na Madžarskem je prišlo do omejevanja pristojnosti in posegov v sestavo ustavnega sodišča. Na Poljskem niti Beneški komisiji ne uspe prisiliti vlade, da bi objavila, kaj šele izvršila odločbo ustavnega sodišča. Cela vrsta držav odkrito zavrača izvršitev sodb evropskega sodišča za človekove pravice, med njimi sta Združeno kraljestvo in Rusija; poleg tega se Evropska unija obotavlja pristopiti k evropski konvenciji o človekovih pravicah, kar bi pomenilo moralno podporo evropskemu sodišču in izrazilo zaupanje v evropske sodnike. V takšnih razmerah je prej ali slej mogoče pričakovati manj aktivistične in bolj realistične odločitve evropskih, pa tudi ustavnih sodnikov.

Kaj pa Slovenija?

Slovenija je slej ko prej častna izjema, država, ki zelo dosledno izvršuje sodbe evropskega sodišča, celo v primerih, kot je sodba v zadevi Ališić, kjer tako javnost kot pravna stroka opozarjata na neenako obravnavo odgovornosti držav za kršitev pravic deviznih varčevalcev in gre za izjemno veliko finančno breme. Posebna skrb ministra za pravosodje se kaže tudi pri doseženi poravnavi v zadevi Šilih, ki pomeni olajšanje in zadoščenje za prizadeto družino in je pomembna tudi za državo. Ni namreč veliko manjkalo, da bi doživela to sramoto, da bi se zadeva deset let po obsodbi ponovno vrnila pred evropske sodnike.

Ravno včeraj ste se vrnili s seje Beneške komisije – posvetovalnega organa Sveta Evrope za ustavnopravna vprašanja. So države članice na to komisijo že naslovile tudi vprašanja ustavnosti sprememb varnostne politike in azilnega prava, ki so posledica prihoda beguncev?

Ne še. Kot vse kaže, pa bo evropsko sodišče še naprej dosledno vztrajalo pri odgovornosti držav za varstvo pravic in svoboščin od tistega trenutka, ko so begunci pod njihovo ingerenco. Tudi če še niso stopili na njihovo ozemlje. Vprašanje pa je, kako dosledno bodo tovrstne odločitve spoštovale obsojene države.

Je bilo v zadnjem času na komisijo naslovljeno kakšno vprašanje iz Slovenije?

Slovenija je zelo zadržana pri postavljanju vprašanj Beneški komisiji, pa tudi evropske institucije ne dajejo pobud za takšno obravnavo. Po letu 2000, ko je Beneška komisija odločilno pripomogla k razrešitvi ustavne krize, povezane z referendumom o volilnih sistemih, ni več obravnavala nobenega vprašanja iz Slovenije. Seveda to ne pomeni, da nima vpliva na dogajanje v Sloveniji, saj odgovori, ki jih daje v zvezi z zapleti v drugih državah, veljajo in so uporabni tudi v Sloveniji. Če bi na primer vprašali Beneško komisijo, ali naj sodnike še naprej voli državni zbor, ali pa naj jih na predlog sodnega sveta potrjuje predsednik republike, kar predlaga minister mag. Goran Klemenčič, bi dobili jasen odgovor. V njem bi pisalo, da mora imeti pri imenovanju sodnikov ključno vlogo neodvisen sodni svet, katerega predloge naj potrjuje predsednik republike, in da je to najboljši način za depolitizacijo pravosodja.

Glede vašega (ponovnega) imenovanja v to komisijo je sicer bilo nekaj težav tudi pod aktualno vlado. Kako so se te rešile?

Težav je bilo precej manj kot prvič, postopek je bil transparenten, konkurenca resna in številna, naju z dr. Alešem Galičem pa je na predlog ministra za pravosodje imenovala vlada. Naj pa pomirim tiste, ki so mi nevoščljivi za to funkcijo: prinaša veliko intenzivnega dela, ki ga z veseljem opravljam, pa prav nobenega, niti najmanjšega zaslužka.

Kdor vidi vlogo predsednika samo v tem, da predlaga kandidate za ustavne sodnike, ki imajo največ podpore poslancev, poskuša spremeniti predsednika v svetovalca, v nekakšno kandidacijsko komisijo državnega zbora.

Čeprav se zdi morda naivno, bo evropsko sodišče morda zadnji branik človekovih pravic beguncev, ki se in se še bodo zmanjševale v nasprotju z mednarodnimi zavezami glede mednarodne zaščite. Bo sodišče v Strasbourgu sposobno glede tega odigrati vlogo vrhovnega evropskega varuha človekovih pravic?

Da, to odločno zatrjuje tudi novi sodnik iz Slovenije, dr. Marko Bošnjak. Bolj je vprašljivo, ali bodo države spoštovale stališča evropskega sodišča, ali pa bodo primeri Velike Britanije, Rusije, Poljske sprožili domino učinek, ki bi bil začetek konca mednarodnega sodišča, ki že pol stoletja orje ledino glede varstva človekovih pravic v Evropi in širše.

Se samo zdi ali je sodišču v Strasbourgu, vsaj kar se izbrisanih tiče, zmanjkalo odločnosti, vztrajnosti? Odločitev, da je odškodninska shema načeloma v redu, pomeni, da se rešitev poprave krivic premika v nepredvidljivo prihodnost, in povečuje možnosti, da po 25 letih boja dokončno zvodeni.

Sistemsko napako vidim v tem, da pritožniki niso zastopani na obravnavi o izvrševanju sodb tega sodišča pred odborom ministrov Sveta Evrope. Če bi bili, bi lahko opozorili, da se je država pri določanju višine odškodnin sklicevala na finančno in ekonomsko krizo, ki je ni bilo, ko je do izbrisa prišlo, ko je ustavno sodišče ugotovilo kršitev pravic izbrisanim, ko je evropsko sodišče odločalo, in je tudi ni več danes. Upam, da je odločitev evropskega sodišča samo časovna odložitev presoje in ne izraža manjše odločnosti tega organa v zadevi, v kateri je bilo sámo do prizadetih radodarnejše, kot je država.