Anita Ogulin / »Vse več je nestrpnosti do revnih in prepričanja, da so si ljudje sami krivi za revščino«

»Vsako leto se bojim decembra. Zgodbe ljudi so tako zelo temne. In ni svetlobe, ki bi jim lahko malce olajšala pogled v prihodnost.«

Anita Ogulin je živela v zelo revni družini, saj je bila zaposlena samo mama, oče je bil invalid. »Bil je slep, z minimalno invalidnino, in morali smo zelo garati za golo preživetje,« je povedala za Nedeljski dnevnik leta 2010, ko so ji podelili naslov Slovenka leta. V zadnjih letih je zaradi dela, ki ga opravlja kot predsednica Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste – Polje, dobila številna podobna priznanja.

Z bratom sta bila že od tretjega leta v vlogi vodnikov slepih in slabovidnih, kar je Anita Ogulin potem počela velik del življenja. »Pa ni bilo slabo, to so bili ljudje velikih src. Ti ljudje so te začutili kot otroka, kot otroka so te spodbujali. Sprejeli so nas, ker smo bili soodvisni. Dali so nam tako popotnico, da nam je dobesedno zlezla pod kožo, pomoč namreč. In s tem sem odraščala. To je v meni in drugače ne znam živeti.« Odgovornost, ki ji je bila privzgojena v otroštvu, je ni pripeljala naravnost med humanitarce. Pred tem je, kot našteva sama, gospodinjila, kmetovala, urejala vrtove, pakirala živila, opravljala tajniška in referentska opravila. Bila je tudi novinarka in sourednica delavskega časopisa, ukvarjala pa se je predvsem s socialnimi temami in gradbeništvom. Najbolj si je zapomnila, da sta skupaj s pokojnim Matjažem Tankom poročala o prvih stavkah gradbenih delavcev. »Ob tem sem se izobraževala, bila sem vzgojiteljica otrok, pedagoški vodja, avtorica projektov in programov za otroke, mlade in družine.«

Nič novega ne bomo povedali, če jo opišemo kot prijazno in ustrežljivo, a kljub temu se je bilo težko dogovoriti za srečanje z njo.

Ker vsak dan dela od jutra do noči, nam je lahko namenila le pol ure v ponedeljek popoldne, potem ko se je po vrnitvi s terena na hitro pogovorila s predstavnico nekega centra za socialno delo in preden je morala na naslednji sestanek. Vendar je spoznavati delo Anite Ogulin še naporneje kot ukrasti njen čas. Pred šestimi leti je skupaj z radiom Val 202 začela projekt botrstvo, s katerim so se namenili zbirati sredstva za to, da bi otrokom uresničevali želje in razvijali njihove talente, česar jim starši ne morejo omogočiti, ter da bi uresničevali njihove potrebe po druženju, osebni rasti in dejavnostih, ki jih interesno povezujejo z vrstniki. »No, pokazalo se je, da sredstva botrstva pokrivajo strošek za kruh in mleko, ki ju otrok potrebuje za osnovno preživetje. In naprej za šolske malice, zdravila, terapevte ...« je povedala že nekaj mesecev po začetku projekta. Tako so na radiu še vedno vsak teden zgodbe otrok, ki so se sprijaznili s tem, da so zaradi revščine tako drugačni od drugih, da ne bodo mogli uresničiti svojih želja.

Kakšen je vaš december?

Vsako leto se bojim decembra. Zgodbe ljudi so tako zelo temne. In ni svetlobe, ki bi jim lahko malce olajšala pogled v prihodnost. Decembra pridejo ljudje, ki nikoli niso iskali pomoči, in vedno pridejo prepozno. Vsako leto jih je več. Letos se nam je december začel že novembra.

Razlogi, zaradi katerih december izstopa, so verjetno očitni.

Otroci starše, posredno ali ne posredno, prisilijo v to, da se končno obrnejo po pomoč. Pravimo, da je december vesel. Vsepovsod so posebne praznične ponudbe, okraski, lučke, darilca, podobe obloženih miz, ljudje se pogovarjajo med seboj …

Želite reči, da okolje opozarja otroke, da je to čas zanje, čas, ko bi morali biti veseli?

Tako je. Ob sedmih zjutraj me je klicala neka mamica in kričala, zakaj je letos nismo posebej opozorili, da lahko prinese pismo Miklavžu, Božičku ali Dedku mrazu. Rekla sem ji, da je seznam otrok, za katere se iščejo dobri možje, res zaprt, ampak naj samo pove in bomo mi pripravili. Vse bomo naredili, da bodo vaši otroci dobili. Imamo prireditve za otroke, tiste, ki živijo v največjih stiskah, peljemo jih na počitnice v Kranjsko Goro, kjer jim učitelji in psihologi pripravijo pravo pravljico. Ampak ogromno nam pomeni, da lahko družine pod jelko, če jo imajo, postavijo paket.

To nalašč delate na tak način, da se revni otroci ne bi počutili drugačni od vrstnikov?

Želimo izenačiti otroke. Da lahko otrok, ko gre po praznikih v šolo in mu sošolec govori o darilih, tudi sam našteje, kaj je dobil. To je vstopnica v družbo vrstnikov. Če nič ne dobi, se ne more pogovarjati in je izločen.

Kako se razlikujejo prazniki družin, ki hodijo k vam po pomoč, in prazniki, ki jih poznajo na primer naši bralci?

Večina družin, ki v teh dneh prihaja k nam, prihaja mnogo prepozno. Pridejo in rečejo, da ne želijo nobene pomoči, samo to, da bi nekaj dali otroku na božično jutro. Ali pa moški reče, da vsa leta, odkar nima službe in dela priložnostno, ženi ni kupil darila in bi ji rad kupil čokolado ali povedal, da je plačal elektriko. Ne potrebujem, reče, toliko kot sosedje, ki imajo veliko in včasih delijo z nami, ampak želim si samo, da bi nam v tem času gorela luč. Meni je tako hudo, ker je za otroke še težje. Revščina jih izključuje. Z letovanja se spomnim deklice, trinajstletnice, ki ji je bilo nerodno, ker ni vedela, kako se praznuje rojstni dan. Še nikoli ga ni praznovala. Kaj pa za božič in novo leto, smo jo vprašali. Ja, spat gremo, je rekla. Drug dan mama in oče rečeta, božič je. In čez en teden, da danes je pa že novo leto.

Kako to, da vas vaše delo ne naredi cinične?

Ne, za cinizem ni prostora, izčrpanost pa je pogosta. Stisk, ki jih spremljamo in rešujemo, je ogromno in nemalokrat so hudo trpke. Vendar so tudi številne zgodbe družin, otrok in mladih, ki jim z našo pomočjo uspe rešiti svoj problem in nadaljujejo samostojno in pogosto tudi uspešno pot. Še bolj pa mene, moje čudovite sodelavce in prostovoljce napolnjuje to, da je med ljudmi veliko dobrote, da pomagajo drug drugemu in ustvarjajo skupne srčne zgodbe.

O tem, kako to zmorete, vas pogosto vprašajo in odgovarjate, da je to v vas.

Ja, pravim, da je vsak od nas poslan v to enodejanko življenja z neko nalogo ali poslanstvom.

Prav vsak od nas ima v spominu na otroštvo tako svetle kot temne trenutke. Vseeno pa se mi zdi razlika med tem, kako sem doživljala svoje otroštvo, in tem, kako otroštvo doživljajo danes, ogromna.

Oziroma poveste, da je to v vaši genetiki ter se je razvilo z vašim otroštvom, ki je bilo težko. Se morda spominjate, ali so bili vaši občutki takrat podobni občutkom otrok, ki jih srečujete danes?

Ne vračam se več v občutja otroka tistega časa. To so bili drugi in drugačni časi. Sem pa dobro opremljena z odgovornostjo, pravičnostjo in senzibilnostjo za ugotavljanje stisk majhnih in velikih ljudi. Pa tudi z znanjem, ki ga ni nikoli dovolj, in izkušnjami, kaj je treba ponuditi vsakemu od njih. Posebno otrokom.

Morda je vaša izkušnja pomembna, ko govorimo o tem, kako težki so današnji časi. Morda kaže, da tudi takrat ni bilo vse super.

Verjamem, da ima prav vsak od nas, ne glede na časovno obdobje, v spominu na otroštvo tako svetle kot temne trenutke. Vseeno pa se mi zdi razlika med tem, kako sem doživljala svoje otroštvo, in tem, kako otroštvo doživljajo danes, ogromna. Za tisti čas so bile značilne skromnost, delavnost, trda vzgoja, nedostopnost informacij … Na vasi smo vsi otroci živeli enako in enakovredno. Če so nam starši omogočili prosti čas preživeti z vrstniki, smo bili neizmerno kreativni. Smo se pa razlikovali od meščanskih otrok, ki so imeli bistveno boljša izhodišča izobraževanja in dejavnosti. Tudi moja otroka sta otroštvo doživljala na deželi, v druženju z vrstniki. Tedaj se še ni razbohotila tehnološka opremljenost in otroštvo sta preživljala zdravo in v dejavnostih, ki sta jih imela rada. Oba sta bila izjemno talentirana, ampak so nam pri razvoju talentov težavo pomenili prevozi, ki jih nismo zmogli. Toda med otroki ni bilo izključevanja, družili so se enakovredno, bili so solidarni, prijateljevali so in se podpirali.

Kaj pa danes?

Danes revni otroci živijo odmaknjeno življenje. Razlike so ogromne, neenakost se veča, nedostopnost je neprimerna. Poleg tega je tehnološki razvoj otrokom odvzel prave in pristne stike. Z virtualnimi prijatelji in pogovori prek medija ni mogoče ustvarjati pristnosti. Res pa je, da je informiranost otrok današnjega časa nepredstavljivo visoka in se sploh ne da primerjati s tisto pred dvema desetletjema ali več.

Leta 2010, ko vam je Nedeljski dnevnik podelil naslov Slovenka leta, ste povedali, da ste se za otroke začeli zavzemati, ker ste kmalu postali mati samohranilka.

Materinstvo je tako zelo močno poslanstvo, da me je povsem prevzelo v smislu nepredstavljive ljubezni in odgovornosti za svojega otroka. To se je razširilo na prav vse otroke. Skozi lastno materinstvo sem vrednotila ustreznost vzgoje. V vzgoji ni nobenega sprenevedanja. Otrok je srkajoči um, ki čuti z materjo in povzema vse, kar počnemo odrasli. In ker so tako zelo nebogljeni in ranljivi, potrebujejo največjo varnost, toplino, bližino, ljubezen in spodbude. Tako sem v tem času vrednotila opremljenost staršev v skrbi za svoje otroke in sem postala še pozornejša na to, kaj se dogaja z otroki tam, kjer starši niso zmogli opravljati svoje vloge. Skozi delovanje v Zvezi prijateljev mladine sem lahko, na primer prek šole za starše, uresničevala potrebe po večji kompetentnosti staršev za vzgojo otrok, varovanju otrokovih pravic, programih za njihov zdrav razvoj …

Pred leti ste za spletno stran Dobra zgodba primerjali današnji čas s časom po vojni: »Če smo nekoč po vojni delili pakete ljudem, da niso bili lačni, jih danes lačnim že spet delimo, samo da so paketi tokrat od donatorjev in podjetij, ki pomagajo, da otroci in družine lahko preživijo.«

Gospodarska kriza in dogajanje po njej sta res ustvarila izredno stanje, ne samo v Sloveniji, ampak po vsem svetu. Ogromno ljudi je izgubilo službe, ogromno jih je ostalo brez strehe nad glavo, ljudje niso imeli denarja za hrano, položnice, skratka za osnovno preživetje. V Sloveniji se je revščina iz leta v leto poglabljala.

V Sloveniji se največje poslabšanje ni zgodilo z začetkom krize, ampak z letom 2012.

Tako je, s spremembo socialne zakonodaje, ki je ukinila ali zmanjšala številne pravice iz naslova javnih sredstev ali socialnih transferjev. Iskali smo vse mogoče načine in ustvarjali projekte, da smo s tistim, kar smo imeli, in tam, kjer smo bili, lahko kar najbolj učinkovito in množično reševali stiske ljudi. Podpirali smo jih finančno, materialno, pravno s pro bono pravno pomočjo, psihosocialno …

Zgodilo se nam je, da so ljudje, preden smo jim uspeli pomagati, naredili samomor. Zato zdaj ne pustim, da vstanejo s tega kavča, dokler se z njimi ne pogovori psiholog ali psihiater.

Kako pomembna je psihosocialna pomoč?

Nujna je. Zgodilo se nam je, da so ljudje, preden smo jim uspeli pomagati, naredili samomor. Spomnim se mame, za katero sta ostala dva otroka. In očeta, za katerim so ostali trije. To družino smo že podpirali. Trikrat smo jim dali pomoč. Imeli so kredit za stanovanje, mama je trgovka z minimalno plačo, oče pa nikakor ni mogel dobiti službe. Delal je na črno, veliko tudi pri kmetih, ki so mu namesto plače dali zelenjavo in meso. Celo skrinjo je napolnil z mesom. Ampak ni imel denarja, da bi plačal elektriko. Prišel je 48 ur po tem, ko so mu jo odklopili in se je meso že odtajalo. Ko bi vsaj prišel prej! Takoj smo poklicali elektro podjetje in se dogovorili, da bomo plačali in naj jim elektriko priklopijo nazaj. Vmes je govoril, kako ga je žena obsojala, kako ga je zmerjala. Takrat nisem opazila, da je ves čas opozarjal, da nima več kaj delati v tej družini. Rekel je, naj še naprej skrbimo za otroke, ki smo jih poznali, saj smo jih večkrat peljali na morje. Tako je govoril, jaz pa sem mu rekla, saj veste, da bomo naredili vse, ne obupujte, takoj bodo elektriko priklopili nazaj. No, samo da bodo imeli, je rekel. Odšel je in ni ga bilo več nazaj. Zato zdaj, ko slišim take zgodbe, ne pustim, da vstanejo s tega kavča, dokler se z njimi ne pogovori psiholog ali psihiater in ugotovi, ali je ta oseba samomorilna.

Je tega veliko?

Skoraj vsak dan. Pred kakšnim mesecem dni me je klicala neka mamica, prvič, pravzaprav ne vem, kje je dobila mojo številko. Rekla je, da bo storila družinski umor. Ker je ostala sama, elektrike nimajo, imajo pa plin in bodo vsi zaspali. In sem šla tja in smo uredili zadevo.

Nasploh se ob spoznavanju vašega dela pojavlja občutek, kot da gre za vojno ali povojno stanje, ko je treba oskrbeti ljudi, ki jih je prizadela neka katastrofa. Kako pomembno je, da država ali družba prepozna tako situacijo?

Država in družba bi morali prepoznati izjemne družbene spremembe oziroma alarmantno stanje med državljani ali kakorkoli že temu rečemo. Takoj bi morala ukrepati proti brezposelnosti, razslojevanju, umikanju ljudi v osamo, izključevanju, obupu, večanju duševnih obolenj … Pa žal ni. Ni niti prepoznala vse večje stiske. Skupaj z odvetniško družbo Zidar Klemenčič smo v humanitarnih projektih oblikovali in predlagali številne, tudi sistemske spremembe.

Tudi v odnosu ljudi do lastnih stisk je redko zaznati težnjo po spremembah. Vedejo se, kot da jih je revščine sram, da jih je sram prositi za pomoč, da se prostovoljno umikajo iz družbe v zasebnost … Pravzaprav je tako vedenje samoumevno.

Res je veliko sramu, izključevanja in samoizključevanja. Nikomur ni lahko prositi za pomoč. To je velik udarec za človekovo dostojanstvo in samozavest.

Vsak odrasel človek si želi, da bi lahko poskrbel zase in za svoje bližnje, predvsem za otroke. Pritisk družbe je velik, saj je vse več nestrpnosti do revnih in prepričanja, da so si ljudje sami krivi za revščino.

Zakaj pride do takih občutkov?

Ker si vsak odrasel človek želi, da bi lahko poskrbel zase in za svoje bližnje, predvsem pa za svoje otroke. Pritisk družbe je velik, saj vse bolj opažamo nestrpnost do revnih in prepričanje, da so si ljudje sami krivi za revščino. V večini primerov to ni res. Revščino pogosto spremljajo bolezen, nenadna izguba zaposlitve, smrt v družini ... Dogodki, ki otežujejo reševanje situacije. Družba potrebuje več razumevanja in strpnosti. Predvsem pa potrebuje solidarnost, spoštovanje in odprtost. Moramo pomagati drug drugemu. Pomembna je tudi vloga države, ki mora zagotoviti socialno varnost najšibkejšim, kar ne pomeni nič drugega kot v ospredje političnega delovanja postaviti človeka, državljana.

Predstavniki oblasti trdijo, da ne morejo zvišati socialnih pomoči, ker bi bile potem preblizu minimalni plači in ljudje ne bi hoteli delati. Ampak, to vi dobro veste, problem je v tem, da so tudi plače prenizke, kajne?

Predvsem je treba zagotoviti dostojno preživetje ljudem. Pri nas opažamo med revnimi vse več zaposlenih z minimalnimi prejemki, prekarnih delavcev, obrtnikov. Si zamišljate preživetje s tako mizernimi plačami ob vse dražjih stanarinah, obratovalnih in drugih stroških? Dostojno življenje ne pomeni samo finančnih sredstev. Opozorili smo že, da bi bilo treba storiti več za aktivacijo brezposelnih. Ponuditi programe, v katerih bi se lahko počutili koristne in vredne. In v katerih bi lahko vsi, ki so sposobni, z lastnim delom poskrbeli zase, družine, svoje bližnje.

Včasih ljudi, ki se obrnejo na vas, razveselite, ko jim ponudite kontakt podjetja, ki bi lahko imelo službo zanje. Je tega veliko?

Prosilci za pomoč, ki zaman iščejo delo, so veseli vsake oblike zaposlitve, ki bi jim omogočila preživetje. Vsake, tudi pod doseženo izobrazbo. Cilj zdravih in sposobnih uporabnikov naših storitev in pomoči je preživetje z lastnim delom. Pogosto smo se obračali na institucije, da bi nam posredovali potrebe, kamor bi lahko usmerjali naše uporabnike. Žal je primerov, kjer bi lahko ljudi povezovali z iskalci dela, izjemno malo.

Kot ste sami rekli, delo za človeka ni pomembno samo zaradi dohodka, ki ga prinaša, ampak tudi zaradi dostojanstva. Ni absurdno, da plače niso dovolj visoke, da bi ljudi rešile revščine? Da sama višina plače odreka dostojanstvo?

Res je. Nesprejemljivo je, da ljudje prejemajo tako nizke prejemke iz dela, da z njimi ne morejo preživeti. Včasih ti prejemki ne dosegajo niti minimalne plače. In vsak, ki se bori za preživetje, ima prizadeto tudi dostojanstvo.

Problem »pasti revščine«, torej problem premajhne razlike med socialnimi pomočmi in plačami, je rešljiv z dvigom minimalne plače. Ampak potem so tu delodajalci, ki trdijo, da so zaradi stroškov dela že zdaj nekonkurenčni. Kaj bi morala narediti država?

Država mora zagotoviti socialno varnost ljudem. To je osnovno! Na vseh ravneh. Povedala sem, da smo predlagali sistemske spremembe, ki bi izboljšale položaj najšibkejših.

Ja, pred dvema letoma ste skupaj s štirimi organizacijami napisali poziv k ukrepanju pri zaščiti otrok in družin v socialni stiski.

Takrat smo na prvo mesto dali zahtevo za zvišanje cenzusa za šolska kosila oziroma za povečanje števila otrok z brezplačnim kosilom. No, šele prihodnje leto bodo otroci iz najbolj socialno ogroženih družin ponovno dobili dostop do toplih obrokov. Čeprav je šola obvezna in čeprav so otroci pol dneva v njej, bomo šele zdaj zagotovili, da bodo imeli toplo kosilo, kar je osnova za njihov zdravi razvoj.

Takrat ste zapisali dvanajst predlogov sprememb …

Predlagali smo sprotno in pravočasno izdajanje odločb o pravicah iz javnih sredstev, ureditev samostojnega polnega zavarovanja otrok, ne glede na status staršev, ureditev sistema, ki bi popolnoma izvzel otroške dodatke iz socialnih transferjev, ker njihov namen ni osnovna socialna varnost, ampak boljše možnosti za razvoj otroka. V otroške dodatke se tudi ne sme posegati za poplačilo kakršnihkoli terjatev do staršev.

Očitno je tudi, da ste kot velik problem zaznali stroške, ki jih imajo ljudje s stanovanji.

Družinam, ki se znajdejo v stiski zaradi izgube službe ali smrti v družini, so ti stroški ogromno breme. Dati bi jim morali čas, največ tri leta, da poskušajo rešiti situacijo brez strahu, da bodo ostali brez bivališča. Če jim kljub trudu ne bi uspelo, bi se kredit ali najemnina in stroški stanovanja poplačali iz poroštvenega sklada države. Ampak to je le ena od stvari, ki bi jih morala narediti država. Tu so še boljši programi za brezposelne, reorganizacija centrov za socialno delo …

Posebej ob primeru velenjskih dečkov se je pokazal odpor, ki ga imajo ljudje do centrov. Ga razumete?

O tem konkretnem primeru ne želim govoriti, ampak to, kar izpostavljate, mi je znano. Ko je človek v stiski, od uradnih institucij veliko pričakuje. Sodelujemo s centri za socialno delo po vsej Sloveniji. Ravno prej, ko ste me čakali, smo skupaj reševali en primer. Pogosto zelo dobro sodelujemo. To družbo lahko rešimo le skupaj. Vem, da so nekateri socialni delavci izjemno tankočutni. Za človeka v stiski bi naredili vse. Ne morejo pa prek zakonskih okvirov. Hkrati so tudi zasuti z birokracijo, zato si ne morejo vzeti časa za človeka, mu prisluhniti in iti skupaj z njim po njegovi poti ven iz krize. Veliko tistega, kar zdaj delamo humanitarne organizacije, je primarno njihova naloga.

Bojim se, da smo na poti k temu, ko bo le peščica bogatih, preostali pa bodo na robu preživetja. Vprašati se moramo, ali si želimo takšne družbe, in ponovno moramo opredeliti, kaj pomeni pojem uspešnosti.

Tudi mnogi drugi so kritični do tega, da humanitarne organizacije prevzemate vlogo države in jo s tem razbremenjujete odgovornosti.

Država ima vse vzvode, da korigira situacijo. Ampak dejstvo je, da smo humanitarne organizacije zdaj nujne. Vsaj zato, da se lahko ljudje na koga obrnejo, ko obupujejo. Bojim se, da smo na poti k temu, ko bo le peščica bogatih, preostali pa bodo na robu preživetja. Vprašati se moramo, ali si želimo takšne družbe, in ponovno moramo opredeliti, kaj pomeni pojem uspešnosti. In končno bi se morali nehati sprenevedati – uspešen podjetnik je tisti, ki ima zadovoljne zaposlene, in ne tisti, ki ima ogromne zaslužke zase, delavcem pa odmerja plače, ki so včasih nižje od minimalnih in s katerimi ni mogoče preživeti.

Vlada pravi, da se stvari izboljšujejo, ne nazadnje je gospodarska rast razmeroma visoka. Po zvišanju plač najbolje plačanih so zvišali subvencije za šolska kosila in odpravljajo zaznambo na nepremičninah, cenejših od 120.000 evrov.

Odprava te zaznambe je bila nujna. Ljudje so se odpovedovali socialnim transferjem in so stradali, ker so hoteli, da po njihovi smrti hišo dobijo njihovi otroci in ne država. Vendar ta zgodba ni tako preprosta. Prejemniki socialnih transferjev oziroma njihovi dediči naj se dobro pozanimajo, v kakšnih primerih in koliko bo treba vračati. Res pa je, da bodo podedovano nepremičnino lažje prodali, ker na njej ne bo zaznambe.

Pojavljajo se tudi mnoge druge zahteve: po zvišanju minimalne plače, po zvišanju najnižjih pokojnin, po zvišanju denarne socialne pomoči … Kaj bi bilo po vašem mnenju treba narediti najprej?

Ob vsem, kar bi bilo treba storiti, bi posebej izpostavila ugotavljanje razpoložljivega dohodka, ki se upošteva pri dodeljevanju transferjev. Torej dohodek, ki družini ostane, ko plača vse nujne življenjske stroške. Vanj se štejejo recimo otroški dodatki, pa preživnina otrok, ki ni izterljiva. Socialna zakonodaja na primer nalaga, da se krediti in leasingi štejejo kot prihodek, ne kot strošek. Čeprav dejansko seveda pomenijo velik strošek za družinski proračun. Zakonodaja bi morala biti življenjska, s ciljem, da ljudem omogoči preživetje, ne pa, da se jih kaznuje, ker potrebujejo pomoč. Imate prav, res vse več ljudi vladi postavlja zahteve, saj so razlike med ljudmi absolutno prevelike. In če se z gospodarsko rastjo kažejo pogoji, da se zahteve izpolnijo, so te povsem legitimne. Predvsem pa bi bilo prav, da bi bili pravični do vseh državljanov. V socialni državi ne moremo privoliti v to, da tisti, ki nimajo in ne zmorejo zaslužiti za osnovno preživetje, nimajo enakega dostopa do javnih storitev kot tisti, ki imajo vsega v izobilju.