Run the Jewels: Run the Jewels 3

Killer Mike in El-P. Nekoč precej nepričakovana naveza med raperjem trdega stila iz Atlante in podzemnim producentom iz New Yorka je prvič pokazala svojo moč na albumu R.A.P. Music leta 2012. Torej na Mikovem albumu, ki ga je produciral El-P. Ta album, eden glasnih spomenikov afroameriškega razočaranja nad Obamovo administracijo, je izšel, še preden je dvojec mojstrsko splavil projekt Run the Jewels. Pod tem imenom sta nato sledili dve zvočno brezkompromisni plošči kratke minutaže, s katerima sta glasbenika dosegla malo verjetno: postala sta prava festivalska zanimivost in ljubljenca glasbenih kritikov, tudi mainstreamovskih.

Killer Mike je večino leta 2016 preživel na poti. Vendar ne na eni od njunih turnej, temveč na poti za kampanjo potencialnega ameriškega predsedniškega kandidata Bernieja Sandersa; bil je eden njegovih najbolj izpostavljenih, artikuliranih, pa tudi znanih podpornikov, celo zastopnikov. Ko se je kampanja končala, Mike ni obrnil plošče in ni šel naprej po poti zmernih levičarjev, po poti »manjšega zla«. Menil je, da sta Clintonova in Trump v bistvu isto, oba sta odločitev za vojno.

Kmalu po koncu maratonskega mučenja svetovnega občinstva oziroma ameriških volitvah, smo dobili tretji album dvojca Run the Jewels. A ta ni še en politični komentar dirke, ni tako poceni. Ne stavi na populistično udrihanje po obrazih politike. Ne sprašuje se, zakaj je Amerika, kakršna je, zakaj je volila, kot je, saj je dvojec na ta vprašanja odgovoril že s prejšnjim albumom. In s tistim pred njim.

Ne, Killer Mike in El-P tokrat komentirata širše, komentirata (tragične) dogodke iz ameriškega vsakdanjika in ne besed ameriške politike. Reagan je enako Obama je enako Trump in je enako Clinton. Je enako dva Clintona.

V muziki dvojca se ni spremenilo tako rekoč nič. Ohranil je militantno gangsterski slog dveh negangsterjev, ki odločno kažeta sredinec militarizaciji ZDA. Gibljeta se med pripovedovalsko fikcijo in jeznim hiperrealizmom, med teorijo zarote in betonom ulice, med klasičnim bahaštvom in pozivom k izgredom ter temu dodasta Mikovo retorično šolsko artikulacijo in El-P-jevo verbalno preprostost. S surovo čokatimi podlagami, ki tresejo zemljo, a nikoli ne udarijo premočno. Brez izstopajočih bangerjev torej, pa tudi brez balad, brez pretiranih sprememb, celo brez izstopajočih gostov, čeprav slišimo Dannyja Browna, saksofonista Kamasija Washingtona, Tundeja Adebimpeja (TV on the Radio) in ponovno Zacka de la Rocho. Edina prava novost je, da je Run the Jewels 3 prvi album dvojca, ki je tudi dolg toliko, kot naj bi pravi album bil, saj sta prva dva komaj zlezla čez pol ure.

El-P in Killer Mike se še naprej konservativno otepata »auto-tuna« in počasnih rapersko trendovskih melosov. Njuna muzika je shematska in šablonska, a kaj, ko gre za enega najelegantnejših zlagalcev rim in enega najvšečnejših zlagalcev bitov. Suhoparen, a hkrati sočen poziv k uporu. »Ubijte svoje gospodarje!«