Rosa Liksom: Temni paradiž

+ + + +

Peklenske prikazni v raju

Da Skandinavcem težje zlezemo pod kožo in da se nam zdijo malo odštekani, tega smo se ob prebiranju že navadili. Že v Hamsunovem Gladu, recimo, je prepoznavna čudna in očitno geografsko – morda povezana tudi s protestantizmom – ukoreninjena vročičnost, drugačna od srednjeevropske kafkovske judovske na rob komičnega pretiravanja prignane paranoidnosti. Za zgodnjim Hamsunom so to odlepljenost od realnosti zgoščali paasillinovski prismuknjeni modeli, ki jih nekaj zmoti in se poženejo na še njim samim nerazumljiva romanja, v kolektivne samomore, letajo za zajci in sploh. Ker se je prijelo in je šlo, je dobil žanr mračne komedije kar nekaj slabih in par še slabših posnemovalcev, raznih stoletnikov, ki skačejo skozi okna in podobnih. Liksomova je mlajša in zato samosvoja in radikalnejša, njena proza koncentrirana in s širokim naborom značajskih karikatur, kolikor je karikatura predvsem redukcija na bistveno.

Temni paradiž je zbirka kratkih, nekaj strani dolgih zgodb o ljudeh, ki so svoje značajske lastnosti in ekscese prignali do konca. Lahko bi rekli, da so karikature slehernika, ker so se, vsaj po izseku, ki ga zajame posamezna zgodba, specializirali, zaznamuje jih ena sama predimenzionirana lastnost, ekscesnost je njihovo glavno osišče. Pridejo iz zapora in kradejo, dokler jih ne ulovijo, potem pa sanjajo o ponovitvi. So na kliniki za samorezalce, pa takoj po odpustu komaj čakajo, da spet. Vzamejo pištolo in že koga, če že sebe prihranijo za konec. So obsedeni s higieno,v depri, nacionalisti, ki komaj čakajo na priložnost, magari na tujem, če že Rusi nočejo spet čez mejo … V njihovem vedenju je vzorec, ki zahteva ponavljanje in prekoračenje, vedno znova se podajajo na pot hipne potešitve in rešitve, pa čeprav ob tem bližnjiki obležijo v rdeči lužici.

Liksomova – da bi bolj poudarila, da ni izhoda, naj smo že kjerkoli in gremo kamorkoli – razdeli zbirko na tri dele, Doma, Na tujem in Gospodarstvo in šport. Podeželje v prvem, urbana multikulti središča v drugem delu in spolne prakse, če bi tri sklope iz različnih zbirk povzeli opisno, v zadnjem razdelku (pri čemer so slednje disciplina na robu športa, gospodarstvo pa, če so storitve plačljive). Atomizacija družbe in slabi socialni stiki ženejo like v izrazitosti in fiksacije, katerim so se toliko prilagodili in se nanje navadili, da jih počnejo brez dvomov in zadržkov. Ker je vse pogosto popisano od znotraj, dobimo občutek samoumevnosti. Kadar je od zunaj, pa se zgosti občutek fantastike in navezave na starožitnost in usodnost, slutimo vpliv lokalnih legend in mitologije, samo da se vse skupaj zdaj dogaja v plasti, osamosvojeni od tradicije in njene nespremenljivosti.

Nabor prismukov in kriminalcev je dovolj širok in zaostren, da zajame različna področja patologije, razpleti pa pogosto zmaknjeni, nenavadni, malo fantastični, vendar ne nemogoči; posebej, ker gre za sicer hladne popise zaradi izločenosti in marginalnosti predvsem nekredibilnih prvoosebnih pripovedovalcev.