Feri Lainšček: Češnjev cvet

+ + +

Sorodniki astralnih palčkov na psihiatriji

Krajši Lainščkov romanček – ali razširjena novela – je podnaslovljen kot »ljubezenski«, vendar je postavljen v bližino fantastike. Dogajanje sproži kriminalni naklep, zaradi katerega si protagonist uredi odhod v ludnico, da bi dobil alibi. Vendar gre bolj kot za ljubezen, kakršno nam s silnimi čustvi in še bolj preprekami predstavljajo ljubiči, za literarno spopadanje z velikimi skrivnostmi in prepadi duše, če uporabimo kar imanentno dikcijo te proze.

Ker je prejšnja varianta, roman Ne povej, kaj si sanjala, s predelavo katere je nastal Češnjev cvet, padla v prazen prostor, se je Lainšček ponovno spoprijel z zgodbo klošarja in kriminalca, najdenčka, ki je rasel v sirotišnicah in so ga kasneje šolale nune. Dogajalni prostor je nekoliko zmaknjen in arhaiziran, postavljen na obrobje, ki ga predstavljata ulica in psihiatrija. Ta se – presenetljivo – izkaže za zapik in ljudje, ki so jim bolne duše zaupane, so čisto zares sočutni in si prizadevajo za ozdravitev teh duš. Kolikor jim niso iz glave česa odstranili, včasih tudi česa preveč.

Psihiatrija je purgatorij, kjer imajo klateži čas in mir, da se ukvarjajo z eksistencialnimi vprašanji, in Edvardova so prava dostojevščina: ali je bog ali ga ni se, recimo, sprašuje, medtem ko okoli njega poskakujejo ali se zanj bojijo različna bitja, bolj ko ne astralna in siceršnjim, neposvečenim in nesenzibiliziranim, nevidna. V to ga uvede pacientka, s katero se nesmrtno zaljubita na prvi pogled, in šele kasneje se on zave, da ima ona drugače od njega ljudi in neko drugačno življenje tudi zunaj zavoda. Da je ljubezen mogoča samo v tem zamejenem in od resničnosti odmaknjenem rezervatu.

Nujnost odgovorov o Bogu, ki so se podili po glavah ruskih romanesknih junakov, ni edino, kar Češnjev cvet veže na ravničarsko tradicijo. Poimenovanja pa surovost sveta zunaj, zakon ulice in močnejšega, pa tudi zaslepljena in iracionalna dejanja, ki jih zaznamujejo bolj kot premišljevanja o zločinu in kazni, sodijo v ta sklop. Seveda razširjen s starožitnimi in poganskimi prikaznimi, ki tudi posegajo v človeški svet in jih je v romanu kar nekaj vrst in z različnimi načini delovanja.

Edvardova sprememba poteka od obrobneža in kriminalca, ki nima česa izgubiti, do osmislitve Dejanja, ki je zločin, s katerim naj se svet očisti odvečnega, da bi lahko polno zacvetela ljubezen, je postavljena v dovolj kompakten svet z lastnimi zakoni. Zato mu ne moremo očitati nedoslednosti, niti pravnih, če sodijo psihiatričnemu pacientu, kot da ni nor. Zavedamo se, da gre za labirint iz črk, v katerem so vzpostavljene razmere za ugledanje ljubezenskih pomočnikov in zoprnikov, ki naj človeku šepetajo, da ni osamljen in brez vsakršnega upa. Zato ostaja tudi ljubavni zaplet odprt, Edvardu vsaj upanja naenkrat ne manjka.