Dušan Kos: Zgodovina morale 2.

+ + + + +

Zgodovinska študija o ljubezenskih strasteh, prevarah in nasilju na Slovenskem med srednjim vekom in meščansko dobo.

Splošna predstava o teh časih je slika brezpravja, v kateri so dékle služile gospodarjem tudi za spolno razvedrilo. Toda leta 1645 se je ena takšnih mladenk uprla in od delodajalca kirurga in okulista zahtevala, da prizna njeno hčer za svojo, njo pa poroči ali pa ji izplača 30 goldinarjev za izgubljeno devištvo. Ker je hotni gospod ostal gluh, ga je prijavila škofiji, ta pa mu je naložila prisilno poroko. Seveda to ni bil vsesplošni princip, tudi žene so le redkoma dosegle ločitev zaradi nasilja mož; ti so se na sodišču pač ubranili, da so jih s tepežem hoteli le »popraviti«. Zato so se po deželi začele množiti vdove, ki so se z arzenikom v juhi ali z zdrobljeno steklovino v močniku čudežno odkrižale mož. Tem je seveda sledil razvoj sodstva s forenzičnimi preiskavami in kdaj celo izkop trupel.

V procesih so uporabljali torturo, če obtoženi po treh zaslišanjih ni priznal delikta, vendar – če jo je prenesel, so ga izpustili kot nedolžnega. Sodbe so bile za današnje razmere precej mile: ženo, ki si je umislila dva ljubimca in z enim načrtovala možev uboj, so obsodili na devet dni zapora in 28 goldinarjev globe (smrti je spodletelo), potem pa se je vrnila v soprogov objem. Obdobje nekaj stoletij je doživelo tektonske spremembe, cesar Jožef II. je bil denimo praktik, ki je razumel, da vzdržno vdovstvo ni osrednja vrlina, in tako je čas žalovanja skrajšal z enega leta na devet mesecev in še manj. Iskanje novega partnerja se je pač pogosto začelo že med bedenjem ob še ne ohlajenem pokojniku. Delna dekriminacija prešuštva in zunajzakonskega občevanja leta 1807 je potem odprla vrata spolni revoluciji, ki jo je v drugi polovici stoletja posebej koloritno opisoval Janez Trdina.

Avtorsko delo, ki prinaša zgodovino kot objekt bralnega zanimanja.